Ne kruha ne iger

Vse od rimskih časov je elita množice v kriznem obdobju pomirila in nasitila v skladu z rekom: kruha in iger. Ko je rek nastal, je bil rimski imperij že v zatonu. In ker se je izrek v današnjih časih spridil, to morda kaže, da je tudi sedanji sistem v zatonu. Kruha je namreč bolj malo, iger pa še manj. Vsaj v primorskem športu. Od jeseni 2009, ko je velika gospodarska depresija zajela naše kraje, je šport doživljal neprestano zatiskanje pasu. Nekateri športni kolektivi zmanjšujejo dejavnosti, drugi so že omagali. A še niso bili zadnji!

To, kar se dogaja letošnje poletje, meji že na epidemijo. Kriza je zamahnila z repom in po vrsti so padli NK Primorje, ŠD Koš in KK Luka Koper, v zadnjih dneh pa v pospešku Malonogometni klub Izola, RK Ajdovščina in KK Kraški zidar, blizu ukinitve je tudi izolska ženska rokometna ekipa. In ker gre večinoma za klube, ki so v primorskem športu pustili velik pečat, je čas za alarm. Nogometno Primorje je bilo stalnica na prvoligaškem zemljevidu, sežanski košarkarski klub je imel najdaljši prvoligaški staž na Primorskem, ajdovski rokomet je v najboljših časih krojil slovenski vrh, izolski mali nogomet je imel množico podpornikov, rokometna dekleta iz vse manj ribiškega mesteca pa so bila, čeprav večkrat na robu preživetja, stalnica. Struktura pokroviteljev glavnih primorskih kolektivov (tudi večino “propadlih”) je zaskrbljujoča: večinoma jih podpirajo podjetja, povezana z gradbeništvom, ki je popolnoma sesuto.

Botri poloma sta - ob recesiji in lokalnih posebnostih - nedorečena slovenska športna in davčna politika, ki ne omogoča privatizacije klubov, nekaj povsem normalnega celo v bivši zibelki komunizma. Kdo - razen če ni športni navdušenec ali mu to velevajo poslovni interesi v posameznem okolju - bo nekaj dal za šport, če pa od tega nima niti davčne olajšave?

Rešitev ima v rokah tisti, ki kroji pravila - torej država. Pa tudi klubi, s koncem nerealnih ambicij.

#195-kraski


Preberite še


Najbolj brano