Kje so dobre novice?
Na omizju, ki ga je ta teden ob dvajsetletnici svojega delovanja organizirala Slovenska filantropija, so se pogovarjali o tem, zakaj v medijih prevladujejo slabe novice oziroma zakaj mediji ne objavljajo pozitivnih novic.
Sama ne vem, kaj so dobre novice. Kot tudi ne vem, kako je lahko novica dobra ali slaba. Novice so védenje o dogodku. Njihovega pomena ne določata dogodek ali dogajanje samo po sebi, ampak kontekst in predvsem njihova interpretacija.
Tako je eno temeljnih vprašanj današnje krize, vsaj kar se tiče medijskega poročanja, boj za dominantno interpretacijo. Če ob začetku zadnjega srečanja bogatih in močnih v Davosu njegov ustanovitelj Klaus Schwab izjavi, da je kapitalizem v svoji današnji obliki v krizi, ali je to dobra ali slaba novica? Ali je to sploh novica? Še boljše vprašanje je, v kakšnem kontekstu nam novinarji posredujejo ali razložijo pomen te izjave.
Pred kratkim je ombudsman znanega ameriškega časopisa New York Times v svoji redni kolumni zastavil bralcem naslednje vprašanje: “Spoštovani bralci, zanima me vaše mnenje o tem, ali so, in pod kakšnimi pogoji, novinarji dolžni komentirati 'zvito govorjenje' in polresnice, ki jih javnosti posredujejo politiki?” Brisbane je to vprašanje zastavil v kontekstu poročanja o izjavah republikanskega predsedniškega kandidata Mitta Romneyja, ki je dejal, da se v svojih javnih nastopih predsednik Obama “opravičuje” v imenu ZDA.
Skratka, Brisbana je zanimalo, ali imajo novinarji pravico komentirati izjave, za katere vedo, da so neresnične, manipulativne ali pa enostavno neumne. Reakcija bralcev je bila silovita. Na forumu pod njegovim tekstom je nekdo zapisal: “Ali se šalite? Pa to je vaše delo.” Nekdo drug pa je dodal: “Vloga novinarjev in medijev ni v tem, da so poštni nabiralnik ali fotokopirni stroj izjav, ki jih politiki posredujejo na tiskovnih konferencah.”
Naivno in iskreno ombudsmanovo vprašanje in silovite reakcije, ki so mu sledile, odkrivajo, v kolikšni meri je novinarstvo pozabilo, kaj so temelji njegovega poslanstva, in obratno, v kolikšni meri je različnim spin doktorjem uspelo preusmeriti pozornost medijev s pomembnih vprašanj na zabavo in nepomembne dogodke. Ni več pomembno, kaj je kdo povedal in kakšne posledice ima izgovorjeno na javno življenje, ampak kdo je to povedal in predvsem kako je to povedal.
V razpravo se je vključil tudi Clay Shirky, internetni utopist, v svoji kolumni v drugem velikem časopisu - angleškem Guardianu. Opozoril je, da ombudsman očitno nima pojma o tem, kaj je sploh vloga novinarjev in novinarstva, še manj pa kakšne so potrebe javnosti, v imenu katere nadzoruje novinarsko delovanje. Bralcev ne zanima epistemološka razlika med lažjó, pol lažjó in manipulacijo, temveč jasno stališče novinarja, ki je dolžan opozoriti svoje bralce na kakršnokoli zlorabo javnega prostora za zadovoljevanje zasebnih interesov.
Vsakemu od nas se je kdaj zgodilo, da je po izjavi kakšnega politika sebe vprašal: Ali res nihče ne vidi, kakšne neumnosti govori? Pristati na to, da je vloga novinarjev samo posredovanje izjav drugih v javni prostor brez kritičnega komentarja, je najbolj škodljiva oblika korupcije javne komunikacije.
Če se vrnemo na začetek, ni vprašanje, kje so dobre novice, ampak kje so novice. Kje so novinarji? Z verzom ameriškega pesnika E. E. Cummingsa: Raje, da me ena ptica nauči peti, kot da bi deset tisoč zvezd učil plesati.