Kanglerjeva past
Odstop Franca Kanglerja velja pozdraviti. Le nerazumen človek bi na svojem položaju vztrajal ob zavedanju, da je bilo prav njegovo početje tisto, ki je zanetilo proteste, tudi nasilne, po državi. Vendar leži v tem, da so mariborski protesti dosegli svoje, tudi past. Ponuja namreč podlago prepričanju, da je poslej pot za tovrstno kadrovanje v politiki in ostalih družbenih podsistemih odprta. Vam ni všeč šef občinske uprave? Hop na facebook, zberite 500 podpornikov, za sponzorja pridobite dobavitelja granitnih kock in vaš problem je rešen. Vas moti ravnatelj vrtca? Postopek je enak. Trener lokalnega nogometnega kluba? Ne odlašajte, recept je znan. Z nekaj lajki na facebooku, podkrepljenimi z dobro merjenimi granitnimi projektili, je te dni rešljivo vse.
Napaka!
Tovrstno kadrovanje je nevarno in pelje v podivjanost ulice. In ko ta enkrat zbeži, je zlepa ne ustavi nihče. Javno, jasno in glasno izražanje svojega mnenja je pomembna in temeljna pravica vsakogar. Napačno pa je pričakovanje, da se bodo zahteve iz zariplih grl, podkrepljene z žuganjem premraženih pesti, prelile v politične odločitve. To je zabloda marsikoga, ki te dni zmrzuje na protestih. V ta namen obstaja predstavniški sistem, imenovan parlamentarna demokracija. Je neučinkovit, je včasih skorumpiran, se z njim ne strinjamo, nam je tudi v sramoto, a za zdaj je, kot je rekel stari dobri Churchill, najboljši od vseh znanih.
Zato velja ponoviti: politično odločanje se mora vrniti tja, od koder je pobegnilo. Odgovornost za to ima izključno politika, to vse pogostejše pribežališče korumpirancev, ponarejevalcev, prevarantov in nenačelnežev. Rešitev ni nizanje novih protestov, po možnosti spodbujenih od oblasti. Ni odveč, če nosilci oblasti prisluhnejo glasu civilne družbe, interneta, javnosti, tudi ulice, ne smejo pa biti oni tisti, ki proteste spodbujajo, čemur bomo kot kaže jutri priča, denimo, v Kopru. Ker se jim zna zgoditi, da bodo prav oni naslednji na vrsti.