Do zadnjega diha
Se spominjate zgodb o japonskih vojakih, ki so dolga leta, tudi desetletja po koncu druge svetovne vojne, pozabljeni nekje na kakšnem otočku sredi Tihega oceana ostali vkopani v rove, čistili puške in brusili bajonete, da bi lahko za domovino in cesarja stekli v zadnji juriš, zagrizeno, do zadnjega diha? Čeprav sovraga že zdavnaj ni bilo nikjer več, čeprav se je svet že dolgo vrtel naprej. V miru. Razlaga za njihovo shizofreno ravnanje je zelo preprosta, pravzaprav banalna: nihče jim ni povedal, da je vojne že zdavnaj konec.
Slovenci danes, leta 2014, še vedno, pravzaprav v zadnjih mesecih vedno bolj, spominjamo prav na te japonske revčke. Diagnoza je ista: pozabili so nam povedati, da se je druga svetovna vojna končala. Leta 1945, pred skoraj 70 leti. Da se partizani in domobranci že dolgo ne streljajo po hostah, da je Jugoslavijo že zdavnaj vzel bridki konec, da rajnki maršal že 34 let počiva v Hiši cvetja, da ne cerkev ne partija nista vsemogočni lastnici resnice, da že dvajset in nekaj let živimo v demokraciji z relativnim, no, čedalje manjšim blagostanjem, da je kriza tukaj in zdaj, pred nami pa izzivi, kako dostojno preživeti in kakšen svet pustiti našim potomcem.
Saj ne, da se nam raznorazni strici (iz ospredja, vmesja, no, pa še ozadja) ne bi trudili dopovedovati. O, še prevečkrat. Le da govorijo le to, kar zvesti, poslušni privrženci hočejo slišati. Obsojeni smo na Mi in Vi, od vekomaj, za-vedno. Da se sveta vojna ni in nikoli ne bo končala. Da so Naši pravi, Njihove pa ... na grmado. S spravo na ustih, figo v žepu in stisnjeno pestjo. Vsak pod svojo zastavo.
Zato v imenu prave resnice še vedno pridno brusimo bajonete, vsak v svojem rovu, vsak za svojega gospodarja v nenehni pripravljenosti na zadnji spopad s sovragom. Do zadnjega diha. Shizofreno? Vsekakor. Očitno so nam pozabili povedati. No, morda nam je kdo kdaj kaj vendarle prišepnil, pa nismo dovolj dobro poslušali ...