Niti voda ne bo več poceni
Istrski župani in njihovi kolegi iz širšega kraškega, postojnsko-pivškega ter bistriškega zaledja so torej prepričani, da jim bo v tem desetletju uspelo, kar jim ni v prejšnjem in da bodo z enim (večjim) projektom odpravili različne zagate, ki jih imajo pri oskrbi prebivalcev s pitno vodo. V Istri nas poleti pesti njeno pomanjkanje, v ostalih delih, kjer je imajo preveč, pa nimajo rezervnega vira, če bi se zdajšnjemu kaj zgodilo.
Leta 2011 je namreč devet občin zagnalo projekt vodooskrbe za Istro in Kras in si zagotovilo evropske kohezijske vire, od koder bi s pomočjo okoljskega ministrstva nepovratno dobili 70 do 80 odstotkov denarja na 44 do 49 milijonov ovrednotene naložbe. Potem so se skregali, kohezijski vlak je odpeljal in leta 2015 so projekt neslavno opustili, čeprav bi Istri poleti zagotovil 90 litrov dodatne vode na sekundo iz Kraškega in 70 litrov iz bistriškega vodovoda.
Čim prej si moramo priznati, da bodo presežki vode, ki bodo krožili po bodočih kraških, postojnskih, pivških in bistriških ceveh tudi, ko je v Istri ali drugje ne bodo potrebovali, vsem višali položnice.
Tudi zdaj omenjajo 100 do 200 litrov dodatnih količin, vendar je naložba medtem zrasla na 120 milijonov, od tega naj bi jih 92 dobili iz kohezijskih virov. Bo to zadostno jamstvo, da bodo projekt izpeljali? Se zdajšnji župani bolj zavedajo, da lahko evropski denar za gradnjo cevovodov črpajo le še iz sedanjih skladov za blaženje podnebnih sprememb in prilagajanje nanje? Morda pa jim je poglede spremenilo lansko poletje požarov na Krasu in dovozov pitne vode s cisternami v Istro ... Naj bo eno ali drugo, vrag je odnesel šalo: potrebe človeštva po vodi z leti naraščajo, vode v naravi pa je najmanj prav v obdobju, ko jo največ porabimo. Uspešni bodo tisti, ki se bodo prvi prilagodili.
A to pri oskrbi s pitno vodo - stane. Za kondicijo plinovoda ni tako velike razlike, če so cevi polne ali prazne, ko pa presušijo vodovodne cevi, takoj nastane težava: voda iz domačih pip ni več pitna, potrebno jo je prekuhavati že za vsak kozarec posebej. Če odmislimo, da so jo prav zaradi tega lani s cisternami dovažali do vodarne v Cepkih, jo prečistili in spustili v cevovode, si moramo čim prej priznati, da bodo presežki vode, ki bodo krožili po bodočih kraških, postojnskih, pivških in bistriških ceveh tudi, ko je v Istri ali drugje ne bodo potrebovali, vsem višali položnice. Časi, ko je bila pitna voda poceni vsaj tam, kjer so jo imeli dovolj, so mimo.
Na srečo pa se temu ponekod že prilagajajo in tudi v Rižanskem vodovodu ne omenjajo več, da poleti potrebujejo 600 do 700 litrov vode na sekundo, ampak okrog 500. Toda dejstvo je, da takrat število porabnikov v Istri z 90.000 naraste na 120.000 ali 130.000 in za bližnjo prihodnost lahko pričakujemo samo še večje številke.