Dokler so sumi, je dialog težaven
Če je kdo pričakoval, da bo izredna seja občinskega sveta, na kateri so argumente soočali Salonit Anhovo na eni in aktivna civilna družba na drugi strani, razjasnila nesoglasja o emisijah cementarne, je bil seveda nepopravljiv optimist ali pa človek, ki z realnostjo ni ravno na ti. Pozitivno je sicer, da je bila raven debate uglajena, da sta se strani poslušali brez seganja v besedo in visokih tonov in da so soočali argumente in podatke, čustva pa so, vsaj za tistih nekaj ur, pustili v ozadju. Razen tega pa razprava nasprotnih strani ni zbližala niti za milimeter.
Salonit ima jasen cilj in je svoje namere predstavil že pred leti. Količino odpadkov, ki jih sežiga, bi več kot podvojil s 109.000 na 250.000 ton na leto, ob tem bi s posodobitvijo tehnologije še zmanjšal emisije, ki jih spušča v okolico, zagotavljajo v podjetju. Da se bo to res zgodilo, naj bi se pokazalo v postopku presoje vplivov na okolje. Pozicija podjetja, ki želi kuriti več, je logična: ker niso karitas, zasledujejo dobiček. Kar seveda ni sporno, če je delovanje ves čas v okviru predpisanih norm. Pri tem je pomembno, ali se z okoljem pogovarjaš ali si v odkritem sporu. Zadnjo besedo pri širitvi bo imela država, a mimo občine ne gre.
Zadeve so kompleksne. Prav zato bi moral biti glavni cilj države, da najprej potrdi ali ovrže sume o kršitvah. To bi bila trdna odskočna deska za nadaljnji dialog, kam, če sploh, naprej.
Na drugi strani imamo ljudi v ranjeni dolini, ki iz izkušenj nikomur ne verjamejo več na besedo. In raje kot obljube berejo številke, meritve, podatke. Nekateri od teh, ki so jih obelodanili v torek zvečer, kažejo sliko, ki, če držijo, ne mečejo slabe luči le na Salonit, pač pa tudi na izvajalca meritev izpustov. Morda se motijo, preden kdorkoli vrže prvi kamen je seveda treba sume o kršitvah okoljevarstvenega dovoljenja preveriti. Da svetniki od občine zahtevajo, naj se obrne na inšpekcije, je pričakovano. In ne pristanejo na povečanje proizvodnje.
Ker je jasno, da Salonit in civilna družba še dolgo ne bosta govorila istega jezika, je država, od agencije za okolje, inšpekcij do politike, edina, ki lahko in mora presekati vozel. A stvari so kompleksne. Inšpekcijam zakonodaja veže roke, nadzor agencije za okolje je vprašljiv, kar se je pokazalo pri poročanju o temperaturah sosežiga, politična volja pa ... Cementarna ni le zasebna firma v rokah tujcev, pač pa strateško podjetje na področju gradbeništva in tudi odpadkov.
Prav zato, ker so zadeve kompleksne, bi moral biti glavni cilj države, da najprej nedvoumno potrdi ali ovrže sume o morebitnih nepravilnostih. To bi bila trdna odskočna deska za nadaljnji dialog, kako naprej, če sploh. Kakšna pa je politična klima na tem področju, bo pokazala tudi pobuda civilnodružbenih organizacij za spremembo zakona, s katero bi izenačili mejne vrednosti sežiga in sosežiga.