Navijaško nasilje brez odgovorov
Koliko so letos nogometni klubi zaradi vedenja navijačev odšteli v blagajno nogometne zveze, si lahko vsak, ki ima čas in voljo, sam izračuna, če si na spletni strani NZS ogleda sklepe disciplinskega sodnika. Gre za znesek s petimi ničlami, to drži kot pribito. Največkrat sta bila ob zajetne vsote Maribor in Olimpija, saj njuni navijaški skupini praktično na vsaki tekmi zakuhata kaj takega, kar disciplinski pravilnik opredeljuje kot nešportno vedenje, kot je standardno skandiranje proti osovraženim klubom, sodnikom in metanje pirotehnike na igrišča, kar se vedno ne konča le z ožgano travnato površino, uničenimi stoli ali popackanimi fasadami v bližini stadiona.
Pred dvema sezonama je duhove buril incident v Škofji Loki, ko so maskirani huligani napadli izolske privržence. Za enega od njih se je končalo s težjimi poškodbami in napovedjo odškodninskega zahtevka do vseh vpletenih, tudi do nogometne zveze, ki je, mimogrede, pogrnila na vsej črti pri organizaciji finala nogometnega pokala v Celju, ki je bil kaotičen tako na igrišču kot na tribunah. Če bo kdajkoli o tem škofjeloškem dogodku padel sodni epilog, bo to morda že kar vzorčen primer sodne prakse v primerih navijaškega nasilja.
Šport brez gledalcev je dolgočasen, v to smo se prepričali med covidom-19, zapiranje posameznih sektorjev ali celih stadionov ni rešitev.
Prav ob koncu sezone se je nasilni dogodek zgodil tudi v Novi Gorici, kjer so domači huligani ob atletski stezi pretepli in poškodovali hišnika. Na zadnjem kraško-goriškem obračunu v Sežani so se goriški navijači s prepovedjo vstopa na športne prireditve po tekmi nemoteno sprehajali po igrišču in nato odkorakali s stadiona kar skozi slačilnice. V brk vsem prepovedim.
Kazni za prekrškarje na športnih prireditvah pri nas ne določa poseben zakon, temveč jih določa kar zakon o nalogah in pooblastilih policije, ki hudim kršiteljem izda prepoved udeležbe na športnih prireditvah. Nedvomno bi potrebovali zakon o navijačih, ki bi celovito urejal to področje, saj jasno, da bo nekaj treba ukreniti.
Šport brez gledalcev je dolgočasen, v to smo se prepričali med covidom-19, zapiranje posameznih sektorjev ali celih stadionov ni rešitev. Angleži so težave s huligani rešili, v ostalih evropskih državah pa jih rešujejo zelo plaho oziroma jih ne, vsaj sodeč po tistem, kar lahko iz tedna v teden beremo iz držav najbolj razvitih nogometnih lig. So pa tudi dvojna merila. Recimo, sodnikom se verjame zgolj na besedo, zadnji, zagotovo zloglasen primer, je poljski sodnik Szymon Marciniak, delegiran za tekmo finala lige prvakov, ki menda ni vedel, da se kot gost udeležuje zborovanja skrajne šovinistične desnice. Nezaslišano sprenevedanje, da mu ni para, je Uefa gladko sprejela. Ja, politika ima svoje prste vmešane tudi v primerih nasilja na stadionih. Kako se bo ukrepalo, je odvisno od politične volje, nogomet pa ponekod lahko odnaša ali pa prinaša volilne glasove.