Žival brezpogojno ljubi, človek pa ...
Kakšen človek moraš biti, da te ne spreleti srh ob pogledu na fotografije shiranih živali, kot so konji, krave, psi, mačke, ki živijo v nemogočih razmerah? Kakšen šele moraš biti, da po službeni dolžnosti slepo slediš uradniškim postopkom in ne ukrepaš takoj? Za človeka, ki je te uboge živali pripeljal do takšnega stanja, da sredi leta 2023 v osrčju Evrope več mesecev hirajo brez hrane in vode ali se utapljajo v lastnem gnoju, pa ni besed. Niti človek mu ne moremo reči.
Da je žival čuteče bitje, že vemo. Da je brezpogojno naklonjena svojemu lastniku, tudi. Da je po svojem obnašanju, čutenju in ravnanju boljša od ljudi, pa žal še ni prišlo v našo kolektivno zavest. Zato se domačim in rejnim živalim po vsej Sloveniji še vedno dogajajo velike krivice, tudi take, ki v javnost nikoli ne pridejo in so lahko še veliko hujše od teh na Prestranku.
Tudi lastniki živali se lahko znajdejo v finančni, zdravstveni stiski, ali umrejo. Ekonomska kriza z inflacijo je cene sena, krme in nafte pognala v astronomske višave.
V Sloveniji je sistem proti mučenju živali ter opozarjanje na malomarnost lastnikov najprej v domeni vsakega posameznika, k čemur ga zavezuje zakon o zaščiti živali. Vsak naj zato prijavi vsakršno tovrstno nesprejemljivo ravnanje, ki se mora v naši državi čim prej končati. A zadeve vseeno niso tako preproste. Imamo namreč številna zavetišča za zapuščene ali brezdomne male živali, še vedno pa nimamo zavetišča za rejne živali, kjer bi dom našle večje živali, ki jih pristojni organi odvzamejo malomarnim lastnikom. Četudi veterinarji ob diplomiranju ne izrečejo nobene prisege kot splošni zdravniki, pa tudi njim zakon nalaga, da prijavijo malomarne lastnike. “Pomanjkljivost” v zakonodaji pa njihovim kolegom v vlogi inšpektorjev - ti se morajo odzvati na vsako prijavo - nalaga, da svoj prihod na kritično kmetijo najavijo. Vseeno pa konja ne moreš shujšati do kosti v enem dnevu, prav tako ga v tem času ne moreš nahraniti do sitega. Konji na Prestranku so lakotno kalvarijo najverjetneje preživljali vsaj dva ali tri mesece.
Ne smemo pozabiti, da ima vsak tak odkrit primer zanemarjanja živali svoj 'zato'. Tudi lastniki živali se lahko znajdejo v finančni, zdravstveni stiski ali umrejo. Ekonomska kriza z inflacijo je cene sena, krme in nafte pognala v astronomske višave. Velike kmetije propadajo, skoraj nihče noče več kmetovati. Na drugi strani pa ne manjka tistih, ki so požrešni na državne subvencije ... Zdi se, kot da so živali ostale pozabljene v svojih hlevih od celega sveta, zanje pa nihče ne poskrbi, kot si to zaslužijo in kot je prav. Če bi to bil prvi tak primer pri nas, bi bil preveč, a žal ni edini ...