Prihajajo boljši časi za ranjeno Soško dolino?

V samo tednu dni sta se zgodili dve na videz majhni, a pomenljivi odločitvi, ki sta razmerje med kanalsko občino in Salonitom Anhovo postavili na nove temelje.

To je majhen korak za človeka, a velik za človeštvo, so bile znamenite, dobro pretehtane besede ameriškega astronavta Neila Armstronga, ko je človeška noga, njegova seveda, 20. julija 1969 prvič stopila na Luno. No, to je dogodek, s katerim je resnično težko karkoli primerjati, a nekaj podobnega, seveda v mini različici, se je v zadnjem mesecu zgodilo v občini Kanal ob Soči. Dvakrat. Občinski svetniki so se namreč prvič jasno in enotno izrekli, da je občina proti povečanju sosežiga odpadkov in proizvodnje v Salonitu. Le teden dni kasneje so v novi strategiji oskrbe z vodo potrdili, da bodo skoraj 1200 prebivalcev Anhovega, Deskel in bližnjih zaselkov oskrbovali z vodo iz Mrzleka, prenovljeni Salonitovi vodarni Močila pa rekli: “Hvala, ne potrebujemo je.”

Občina se mora dogovarjati s Salonitom. Pri tem pa mora biti popolnoma in brez sence dvoma na strani ljudi. Le tako ji bodo ti zaupali in bo lahko enako držo zahtevala od države. Ki ima z odločitvijo o (so)sežigu in obsegu proizvodnje daleč največji vpliv na to, kakšen zrak bodo dihali ljudje v Soški dolini.

Reči, da je Salonit Anhovo v tednu dni dobil dve zaušnici, bi bilo seveda pretirano. Ker ne drži. Dejstvo pa je, da je občina poslala jasno sporočilo, da je s Salonitom ne veže nikakršna nevidna vez, zaradi katere bi se morala prilagajati ali postavljati v podrejen položaj. Kar ji nekateri očitajo že predolgo. Če karikiramo: gre za majhen korak za svetnike, a velik za ljudi. In sporočilo je, povsem razumljivo, odjeknilo tudi čez ozke občinske meje.

Odnos Salonit - občina je tipična zgodba, ki jo je najti na vseh koncih sveta. Zgodba majhnega okolja, v katerem velika fabrika reže kruh ljudem, skrbi, da imajo društva denar za delovanje, da je zgrajena kakšna dvorana, pa vodovod, in je, skratka, vpeta v vse pore življenja. Cena za to je, da okolje prikima ali, ko je treba, pogleda malo stran. V Anhovem so, na čelu z bivšo državo, desetletja gledali stran, cena tega pa je katastrofalna: bolezen zaradi azbesta je neposredno prizadela 2500 ljudi, posredno pa še veliko več. Res je, strupenega azbesta se ne uporablja več, tovarna že dolgo dela po povsem drugih standardih, a to je njena dediščina. Prav na to in na nevarnosti povečanja proizvodnje, ki jo načrtuje, so zdravniki, domačini in nevladniki iz Eko Anhovo dolgo opozarjali. A moralo se je aktivirati 600 zdravnikov, na čelu z domačo zdravnico Nevenko Mlinar, da je leta 2020 na državni ravni zadeva dobila težo. Obširnost javne razprave je bila upravičena. Opozorila stroke, da preobremenjenega okolja in prebivalstva ne gre dodatno obremenjevati, da so dolgoročni učinki koktejla snovi iz sosežigalnic popolnoma nepredvidljivi, da je treba znižati ravni izpustov, so bila tehtna in alarmantna. Oblikovala se je nova civilna iniciativa, občina je naročila nove meritve, v Salonitu so se pridušali, da bodo transparentno sodelovali in da že dobro skrbijo za okolje. Z meritvami (ki so bile napovedane in so jih plačevali) so trdili, da je zrak v občini primerljiv s tistim z Bovcu in na Bledu. Ja, seveda ...

Dvignil se je vihar, ljudstvo je zahtevalo, naj občina in država na prvo mesto postavita interes ljudi. A mnogi so se bali, da se bo po tem, ko bodo žarometi ugasnili, tema še nekaj časa valjala po medijih, nato bo vse potihnilo in teklo naprej po ustaljenih tirih. Usoda pa je hotela, da se je komaj pol leta kasneje zgodila še ena okoljska bomba: onesnaženje pitne vode iz Eternita, ki deluje v coni Salonit. V Anhovem, kjer je bilo prekuhavanje pitne vode stalnica, je bila to kaplja čez rob. Ne le, da so morali ljudje štiri mesece hoditi po vodo k cisterni, skrhano zaupanje v neoporečnost vode, ki teče skozi pipe 1200 ljudi, se je še poglobilo. Znova se je razgalila usodna odvisnost občine - voda za ljudi, ki jo črpajo iz Soče, teče iz Salonitove vodarne preko njegove cone.

Odmevni zgodbi sta pognali kolesje, dejavno se je vključila država in po pritisku javnosti zagotovila denar za navezavo na vodovod Mrzlek. A za prejšnje vodstvo občine bi bil le rezervni vir, saj bi ljudje vodo še kar dobivali iz Salonitove vodarne (zanjo z meritvami dokazujejo, da je neopoprečna). Problematika okolja je bila, tudi zaradi meritev univerze in agencije za okolje, spet v ospredju javnih razprav. Nesporno je, da se je tehtnica na volitvah nagnila prav pod težo varovanja okolja, onesnaženja zraka in tal ter kakovosti pitne vode, in s tem povezanega odnosa občina - Salonit.

Nov župan in občinski svet sta položaje zasedla, ker so volilci presodili, da bosta bolje zagovarjala interese ljudi. Ti so jasni: čisto okolje in kakovostna pitna voda, in so lahko tudi drugačni od interesov zasebnega podjetja. Naj gre občina zaradi tega na nož? Seveda ne. Salonit, ki napoveduje zeleni prehod, je pomemben igralec, ki ga ne gre ignorirati, šel ne bo nikamor. Čeprav ne more postavljati pravil, je prav, da se občina dogovarja o odprtih vprašanjih. In teh ni malo - od vpliva na okolje do zemljišč v poslovni coni. Župan in podjetja trdita, da se dogaja prav to. Dogovor je v interesu obeh.

Drža občine pa mora pri tem biti popolnoma in brez sence dvoma na strani ljudi. Le tako ji bodo ti zaupali in bo lahko enako držo zahtevala tudi od države. Ki ima, tudi z odločitvijo o (so)sežigu in bodočem obsegu proizvodnje največji vpliv na to, kakšen zrak bodo dihali v Soški dolini.


Preberite še


Najbolj brano