Robert Golob ni mesija

Če se bo nadaljevalo s takšnim tempom, bo že v letošnjem letu postalo jasno, da Robert Golob ni mesija, za katerega ga je pred letom dni imel dobršen del volilnega telesa. Nad njegovim načinom vodenja Republike Slovenije je obupal že marsikateri njegov volilec, strokovna javnost je vedno bolj kritična, obenem pa je v krogu svoje stranke vedno bolj trdno zasidran kot nesporni vodja.

Če odmislimo politične puhlice z obeh strani, se v materialnem smislu kakovost življenja v Sloveniji ni bistveno spremenila v primerjavi z letom nazaj. Vlada je dejansko delovala v težkih razmerah, ki pa so bile lažje kot v obdobju prejšnje vlade. Uspešno je širila polja svobode in zajezila cene nekaterih osnovnih dobrin za široko potrošnjo, pred katerimi je bilo marsikoga pošteno strah: elektrika in hrana sta se podražili za manj, kot je grozilo, najšibkejšim v družbi je država priskočila na pomoč z različnimi paketi pomoči. A je s tem tako močno posegla v državni proračun, da ta očitno ne bo zmogel zagotoviti denarja za druge nujne strukturne reforme oziroma vsaj ne v dovoljšnji meri.

Prav zato se vedno znova odmika v prihodnost zdravstvena reforma, pogajanja o plačnih razmerjih v javnem sektorju, sprememba davčnega sistema, vlaganja v nova stanovanja ... Ne da koalicija tega ne želi storiti, preprosto je ugotovila, da v državni blagajni ni dovolj denarja za uresničitev vseh obljub in volilnih napovedi. A si ne zasluži, da bi jo pomilovali, saj je sama zavila v to slepo ulico. Gibanje Svoboda se je sicer že od začetka kazalo kot reinkarnacija novih obrazov na liberalni strani slovenskega političnega prostora, a je vseeno obetalo nekaj več. Obetalo je odmik od ustaljene politike delitve oblastnega kolača, napovedovalo depolitizacijo, obljubljalo vrnitev k potrebam ljudi, k stroki in zdravemu razumu.

Dokler vlado napadajo na ideološki platformi muzeja slovenske osamosvojitve in “slovenskih vrednot”, sta Golob in Gibanje Svoboda na varni strani.

No, po enem letu se je izkazalo, da s tem ni mislilo resno oziroma tega ni sposobno ali pa se preprosto nekaterih idej ne da udejanjiti. Skratka: ker so bila pričakovanja volilcev in državljanov tako velika, delno tudi zato, ker so jih s populističnim programom spodbudili sami, je razočaranje nad Svobodo med ljudmi toliko večje.

Vzorci obnašanja, ki so bili značilno za tretjo Janševo vlado, se na različne načine pojavljajo tudi v tej: stroko, ki ji ni povšeči, politika gladko obide in povozi (odstrel medvedov), vmešava se v odločitve policije (spor z Bobnarjevo), znižuje razpisne pogoje, da omogoči imenovanje svojega kandidata (direktor Policije), izkorišča privilegije oblastnikov (letalsko potovanje Klakočar Zupančič na Dunaj), na veliko kadruje v državnih podjetjih, obnaša se oholo in narcisoidno ... Če k temu dodamo še neučinkovitost pri vladanju (najbolj očiten primer je zdravstveni podsistem) in zviševanje davkov, je razočaranje nad doseženim v skoraj enajstih mesecih vladanja razumljivo. Stanje duha v ljudstvu je takšno, da v morebitnih ponovljenih referendumih koalicija skoraj zagotovo ne bi dobila podpore za uveljavitev zakona o povečanju števila ministrstev.

Robertu Golobu v bran gre priznati, da je v svoji širši ekipi zbral politično neizkušene kadre z vseh vetrov, kot oteževalno okoliščino pa, da je v svoj notranji krog spustil ljudi, s katerimi si ne more kaj dosti pomagati. Zato je pravzaprav glavna tema slovenskih političnih analitikov vprašanje, kdo v ožjem krogu sploh sprejema glavne in strateške odločitve. Predsednik vlade nasploh deluje kot nekakšen kralj, na katerega ima vpliv zdaj en, zdaj drugi zaupnik - v zadnjem času gre predvsem za zaupnice. Niti Janša se ni spustil tako nizko, da bi, denimo, njegova partnerka Urška Bačovnik v vladnih prostorih sodelovala na strokovnem posvetu o epidemiologiji (po izobrazbi je zdravnica), Golobova partnerka Tina Gaber pa je postala članica delovne skupine za pravice živali. Če pa so nenadni predlogi o ukinitvi dopolnilnega zavarovanja, o 600 evrih začasnega dodatka za sodnike, o zadržanju odstrela medvedov, o veganskih obrokih v osnovnih šolah ... izvirno njegovi, ima Slovenija še hujši problem. Stanje ni v redu.

Prav sredino celodnevno politično obstreljevanje je zelo nazoren pokazatelj trenutnega stanja slovenske politike. Čeprav s(m)o že pred začetkom interpelacijske seje vedeli, da gre za cenen politični marketing, s katerim ne bodo rešili nobene od številnih težav, v katerih se je znašla država, so se vojščaki obeh strani besedno spopadli pred televizijskimi kamerami. Pretežno so se prepirali za oslovo senco: kdo je bil kje leta 1991, kdo je (ne)odprt do civilne družbe, kdo skrbi za dobrobit državljanov ... in podobne zgodbe, ki jih poslušamo vsaj 20, če ne že 30 let.

A je “interpelacijska debata” pokazala, da je prav Janez Janša največji adut za Roberta Goloba. Dokler vlado napadajo na ideološki platformi muzeja slovenske osamosvojitve in “slovenskih vrednot”, sta Golob in Gibanje Svoboda na varni strani. Antijanševski sentiment namreč kot kohezivno lepilo drži skupaj Golobovo koalicijo. Spomin na dvoletno Janševo vladavino je med Slovenci in Slovenkami še vedno tako svež, da SDS ne more računati na več kot tretjinsko volilno podporo. A to ni problem Golobove koalicije, temveč opozicije. In tudi slovenske družbe.

---