Pogoj slovenščine kot nebodigatreba
Vojska in zdaj še tujci sta dve točki, glede katerih se vladajoča stranka vsaj deloma strinja z opozicijo, razhaja pa se z Levico. Kar kaže na to, da določene zadeve nekoliko izgubijo ideološki naboj, čim jih postavimo v okvir širših mednarodnih izzivov. Levica zdaj očita, da bi delavcem, ki pri nas delajo najnižja in najtežja dela, z uveljavitvijo novele zakona o tujcih odvzeli temeljno človekovo pravico do skupnega družinskega življenja, ker novela kot pogoj za podaljšanje dovoljenja za bivanje družinskih članov postavlja znanje slovenščine na najnižji, preživetveni ravni A1, torej čiste osnove.
Očitek Levice in nekaterih nevladnih organizacij je presenetljiv, predpostavka, da takšen pogoj priseljencem oziroma njihovim družinam, čeprav jih dejansko potrebujemo, škodi, jih diskriminira, jim otežuje integracijo ali celo onemogoča skupno življenje, pa težko razumljiva. Prav od nevladnikov bi pričakovali ravno nasprotno logiko in prizadevanje za to, da bo integracija, ki se začenja prav z učenjem jezika, ob naraščajočem številu priseljencev, predvsem iz držav nečlanic EU, v naši državi bolj uspešna in bo omogočila spoštljivo in mirno sobivanje. Takšno, kakršnemu smo priča tudi v marsikaterem primorskem mestu, kamor so se še za časa bivše Jugoslavije ali pa med vojno priselili številni prebivalci iz drugih republik nekdanje skupne države. Mnogi med njimi so takrat razumeli, da je znanje jezika in spoštovanje slovenske kulture ključno za njihovo vključitev v novo okolje, ki je sčasoma postalo tudi njihov novi dom. To pa žal ne velja več za številne prišleke, ki se priseljujejo v zadnjih letih.
Prav od nevladnikov bi pričakovali prizadevanje za to, da bo integracija v naši državi bolj uspešna in bo omogočila spoštljivo in mirno sobivanje.
Od nevladnikov bi zato pričakovali, da bodo od oblasti zahtevali, da vzpostavi tudi sistemske integracijske programe. Ne pa da je ukvarjanje z zahtevnimi izzivi integracije priseljencev zdaj v veliki meri stvar občasnih (evropskih) projektov, prostovoljcev ali pa celo dobre volje zaposlenih, denimo v šolah in zdravstvenih ustanovah, ki se pač znajdejo, kot najbolje vejo in znajo. Pa tudi če recimo albanske mame za prevajalce uporabijo kar svoje otroke.
Pogoj znanja slovenščine na ravni A1 je v zakon sicer vnesla že prejšnja, Janševa vlada, določba pa bi v veljavo stopila konec aprila. Že več mesecev je bilo znano, kakšne spremembe se obetajo, a nevladniki so se burno odzvali šele zdaj, ko se je izkazalo, da Golobovi določila v nasprotju s prvotnimi načrti nazadnje vendarle ne bodo odpravili. Bodo pa s prehodnim obdobjem dali še poldrugo leto časa za izpolnitev pogoja, prav tako bodo tečaji brezplačni in širše dostopni.
Če od nekoga, ki si drugo državo zaradi boljših pogojev za življenje in delo izbere za svoj novi dom, pa tudi če le začasni, pričakujemo, da se bo naučil osnov jezika, potem to nima nič opraviti z nacionalizmom, nestrpnostjo ali ksenofobijo. Nasprotno, kaže na zavedanje, da je vendarle treba začeti naslavljati problem socialne izključenosti celovito, preden bo prepozno.