Naj rešujejo težave tam, kjer nastajajo
Napovedana reorganizacija upravnih enot je sprožila burne odzive, čeprav sploh še ni povsem jasno, kaj naj bi ta preobrazba prinesla. V osje gnezdo je še najbolj dregnila napoved krčenja mreže upravnih enot iz dosedanjih 58 na 12. Čeravno so na ministrstvu za javno upravo navedbe o ukinjanju upravnih enot kasneje zavrgli, sta se ministrstvo in ministrica znašla na tnalu. Lotili so se ju tako v opozicijskih SDS in NSI, ki sta opozorili, da je tako zastavljena reorganizacija le še en korak k centralizaciji države, in poudarili, da je del dolgega niza potez, ki dokazujejo, da Golobova vlada “nima stika z realnostjo”, kot tudi v koalicijski partnerici SD. Glas so dvignili tudi nekateri slovenski župani, med katerim je bila najglasnejša ptujska županja. S pestjo je silno udarila po mizi, češ da njen Ptuj že ne bo postal provinca, iz katere se bodo morali občani po gradbeno dovoljenje voziti na upravno enoto v sosednji Maribor.
A kljub hrupu in trušču kaj več od tega, da želi ministrstvo z reorganizacijo zmanjšati kadrovski primanjkljaj in preobremenjenost na nekaterih upravnih enotah, še ni znano. Osnovna predpostavka je, da bi tako v prihodnje zahtevnejše naloge in postopke za celo regijo prevzela upravna enota, ki deluje v središču regije. Podrobnejše usmeritve obljubljajo jeseni, pri tem pa se je težko izogniti občutku, da niti ministrstvo natančno ne ve, kako bo izpeljalo načrtovano preobrazbo, ki že zdaj dviguje in vrtinči prah.
Sicer je pohvalno, da se ministrstvo težav vendarle loteva, a za zdaj še ne kaže, da je sposobna in dovolj hrabra ugrizniti v tako trd oreh, kot je zakonodaja.
Tako med zaposlenimi v upravnih enotah kot tudi med uporabniki njihovi storitev je sicer slišati očitke, da bi se ministrstvo bolj kot s prenašanjem pristojnosti iz ene upravne enote na drugo, moralo posvetiti neprijazni, zapleteni, pogosto tudi nesmiselni zakonodaji, zaradi katere se postopki v Sloveniji včasih vse prej kot razumno zavlečejo. Zvonjenje telefonov v prazno, dolge vrste, nejevolja med strankami, po drugi strani pa preobremenjenost zaposlenih, ki pogosto ne morejo niti na malico, so le nekateri med simptomi tovrstne zakonodaje. Pri tem so tudi razlike med upravnimi enotami precejšnje: nekatere delujejo zelo učinkovito, druge pa imajo zaradi takšnih in drugačnih razlogov težave. Morda bi bilo smiselno sprva reševati težave tam, kjer nastajajo. Pospešiti bi bilo treba tudi procese digitalizacije in avtomatizacije v javni upravi, pri čemer so nam nekatere sosednje države lahko za zgled. Sicer je pohvalno, da se ministrstvo težav vendarle loteva, a za zdaj še ne kaže, da je sposobno in dovolj hrabro ugrizniti v tako trd oreh, kot je zakonodaja. Morda je strah, da bi ostalo brez zob, prevelik.