Z žensko energijo, ki zna gledati širše

V letošnji uprizoritvi Nekaj v zraku ob 120-letnici tržaškega pisatelja Vladimira Bartola je pokazala svojo komično žilico, široka paleta izrazov pa je ena njenih najbolj prepoznavnih značilnosti. Igralka Nikla Petruška Panizon je članica igralskega ansambla SSG od sezone 2001/2002 in je od tedaj odigrala najrazličnejše vloge v predstavah za odrasle in za otroke, a je tudi redna sooblikovalka literarnih in pesniških večerov.

S študijem plesa je pridobila posebno gibčnost za izvedbo koreografskih ali bolj razgibanih prizorov. Ob naslovnih, glavnih vlogah blesti tudi v malih, ki predstavljajo zanjo igralski izziv, s katerimi vsakič izstopa z bogato ustvarjalnostjo. Po študiju na milanski Akademiji dei Filodrammatici se je uveljavila na slovenskem odru rodnega mesta, kjer je zelo aktivna tudi v italijanskem okolju. Z njo smo se pogovorili o vlogah, v katerih nastopa v letošnji sezoni, in o vsakdanjem delu v gledališču.

Mirandolina Goldonijeve Krčmarice in Pistetajra v Aristofanovi Ptičji farmi sta dve med seboj različni ženski na vodilnem položaju. Katere značilnosti ene in druge so po vašem mnenju idealne sestavine moderne liderke?

“Sprva nisem imela najboljšega mnenja o liku Krčmarice, saj se mi je zdelo, da se poslužuje ženskih čarov za lastno dobrobit in odslovi Viteza, ko se on končno zaljubi vanjo. Na prvi pogled deluje kot izdajalka, ki se poigrava s čustvi. V resnici je moderna ženska, ki vodi lastno podjetje in očara prej z bistrim umom kot z lepoto. Skozi šaljivost sem odkrila njeno pozitivno energijo, inteligenco pri vodenju podjetja v nenaklonjenem času z uporabo tipično ženskih sposobnosti in značilnosti. S Pistetajro pa govorimo o zanikanju ženskosti za doseganje oblasti v patriarhalni družbi. Je primer povprečne osebe, ki uporablja moška sredstva za vzpon po družbeni lestvici. V svojih sanjah gre objestno naprej, na koncu pa se zaveda, kako neumni smo ljudje. Mogoče bi pri njej izpostavila lastnost, da se zna prepustiti sanjam. Sanje pa te morajo pripeljati do duhovnega napredka, drugače postanejo nočne more.

“Umetnosti ne moreš zapirati v kletko. Lepota, h kateri stremimo, je neulovljiva.”

Na katero vlogo ste najbolj navezani?

“Jih je več: Toinetta v Namišljenem bolniku z režijo Janusza Kice, Ismena v predstavi Igorja Pisona, že omenjeni Mirandolina in Pistetajra, Danica Tomažič v Strelčevi predstavi Zaljubljeni v smrt, a tudi Didaskalija v Svinjaku z režijo Ivice Buljana in Bikec Ferdinand, saj obožujem predstave za otroke. Na lik in predstavo se navežem zaradi dobrega sodelovanja z režiserji in zaradi ekipnega dela. Ni nikoli samo stvar vloge. Imaš glavno vlogo, ko ti kolegi omogočajo kredibilnost v igrani situaciji.”

Katera zvrst ali vloga manjka na vašem seznamu?

“Spominjam se besed Mire Sardoč, ki mi je v zrelih letih povedala: 'Zdaj bi končno znala igrati Julijo'. Razumem, kaj je želela povedati. Zato upam, da nisem že prestara za veliko bolj skromno željo: najraje bi igrala Piko nogavičko!”

Kaj bi nam lahko razkrili o vaši vlogi v novi predstavi SSG Iluzionist?

“Z Ivano Ðjilas in ekipo delamo čudovito. Raziskujemo tekst tudi skozi gib in zvok. Vzdušje bo surrealistično, groteskno, hkrati pa upam, da bo gledalca prevzelo. Govorimo namreč o vzponu nacionalizma, uprizarjamo tisti vonj po diskriminaciji tujcev, ki je vodil v vojni čas. Gospod Cipolla v tej zgodbi pooseblja fašizem; je klovn, ki čara in hipnotizira ljudi. Igram vlogo tega manipulatorja.”

Kaj vam je najbolj všeč v procesu ustvarjanja predstave?

“Ko se začne študij, je predstava kot otrok, ki gre prvič v šolo. Vsakič je različno zaradi režiserja, sodelavcev, teksta, vzdušja. Vaje so najlepša stvar, ker se veliko naučiš. Ko pa pride premiera, se mi zdi vedno prezgodaj, saj bi zadržala vse člane ekipe, bi jih želela spoznati še bolje, imeti več časa za pogovore. Mogoče pa je ravno v tem lepota teh stvaritev. Vsak cvet oveni takoj po polnem razcvetu. Umetnosti ne moreš zapirati v kletko. Lepota, h kateri stremimo, je neulovljiva.”

Obstaja razlika med “domačim” in “tujim” odrom?

“Doma bi lahko igrala z zaprtimi očmi, drugi odri pa so vsakič izziv, ker se razlikujejo po energiji, okolju, publiki. Vsakič se veliko naučim ob stiku z novim odrom. Skušam spoznati in razumeti publiko, ki se v različnih krajih lahko odziva na zelo različne načine.”

Člani stalnega ansambla imate svojo garderobo. Kako mora biti opremljena?

“Po tako dolgem, rednem sodelovanju je tržaško gledališče moj drugi dom, zato je tudi garderoba kraj, kjer hranim stvari, ki jih ne bi izobesila doma. Na primer fotografije. Portreti pri dvajsetih, tridesetih, štiridesetih letih: v njih opazujem minevanje časa in predvsem ugotavljam, da sem kot oseba nespremenjena. V meni živi isti otrok, ki išče lepoto v vseh stvareh. Predmeti, ki jih imam v garderobi, imajo vsak svojo zgodovino in smisel v luči nekega holističnega pogleda na svet. Idealno skušam zaobjeti ves svet in njegove različnosti, ki se med seboj dopolnjujejo: Indija, Afrika, Afganistan ... na vratih moje ime v arabščini. Prepričana sem, da bi morali združiti in povezati tradicije, vede, poglede, da bi veliko bolje razumeli naš svet in bi hitreje prišli do odgovorov na mnoga vprašanja. Potrebujemo več dialoga, vključevanja in to je gotovo lastnost ženske energije, ki zna gledati širše na vse stvari in najde pot do povezovanja ljudi.”

---