Nasilje je zloraba moči

Magistrica Tanja Pipan je zaposlena kot koordinatorica za preprečevanje nasilja na Centru za socialno delo v Novi Gorici. Po zaključenem študiju Politologije na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani se je veliko ukvarjala z osipniki (to so mladi, ki ne zaključijo šolanja) in ostalimi rizičnimi populacijami. Pri delu je spoznala predvsem pomen vpliva destruktivnih družinskih okolij na zdrav razvoj otrok in mladostnikov. To jo je spodbudilo, da se je na magistrski študij vpisala na Sociologijo vsakdanjega življenja in magistrirala prav iz teme obravnave rizičnih mladostnikov.

Tanja Pipan, regijska koordinatorica za preprečevanje nasilja Foto: Urban Košir
Tanja Pipan, regijska koordinatorica za preprečevanje nasilja Foto: Urban Košir

Predvsem pa je Tanja Pipan ženska, ki v sebi nosi neverjetno moč, jasnost in toplino. Strastno se zavzema za žrtve, ki jim želi pomagati tako na osebnem kot sistemskem nivoju. V kompleksnosti družinskega nasilja išče resnico in se na vso moč trudi, da se ta resnica prepozna tudi v sodnem postopku.

Kaj pravzaprav zajema vaše delo? Kdaj stopite v stik z žrtvami nasilja?

“Moje delo je koordinacija in pomoč žrtvam nasilja v družini, sodelujem pri prijavah in spremljam posamezne kompleksnejše primere. Moje delo zajema tudi interventno službo, ki pomeni delo na terenu - ta deluje izven poslovnega časa Centra. Kot interventna služba posredujemo v vseh nujnih in neodložljivih primerih na podlagi obvestila policije, in sicer v primerih ogroženosti otroka ter zaznanega nasilja v družini. Na terenu najprej ocenimo situacijo, v kolikor so v družini prisotni otroci, se najprej posvetimo njim, v nasprotnem primeru pa odraslim žrtvam nasilja. Pomoč najprej nudimo najšibkejšim. Največkrat so žrtve nasilja v družini ženske in otroci, vendar je zadnje čase veliko primerov, pri katerih obravnavamo tudi ženske kot povzročiteljice. Drugi del mojega dela pa se nanaša prav na delo s povzročitelji nasilja - po izrečenem ukrepu prepovedi približevanja z njimi opravim več svetovalnih razgovorov. Povzročitelji nasilja pogosto sami ne zmorejo spremeniti svojih ravnanj, zato pri tem potrebujejo strokovno podporo in motivacijo.”

Pokriva celotno regijo

Tanja Pipan je na Centru za socialno delo v Novi Gorici zaposlena že deset let, najprej je delala na področju zaščite otrok in obravnavanja nasilja v družini za enoto Nova Gorica, zadnji dve leti pa je koordinatorica za nasilje v družini. Njeno področje obravnavanja se je razširilo na celotno regijo, torej na enote Nova Gorica, Ajdovščina, Idrija in Tolmin.

Kakšna je razlika med delom policije in vami oziroma zakaj je tako pomembno, da ste na terenu tudi vi?

“Policija je veliko bolj usmerjena v raziskavo kaznivega dejanja - preiskuje dejstva in okoliščine. Strokovni delavci Centrov za socialno delo pa žrtvam ponudimo psihosocialno pomoč. Včasih je situacija tako huda, da besede ne pomagajo, žrtvam samo stojimo ob strani in jim že s svojo prisotnostjo dajemo oporo.”

Kaj bi se zgodilo v primeru, ki ga obravnava predstava Pet vrst tišine, torej da žrtve, sicer že polnoletne, ubijejo povzročitelja?

“V vašem primeru po umoru na kraj zločina pridejo predstavniki policije, tožilstva in preiskovalni sodnik. Njihovo delo je, da opravijo posamezna preiskovalna dejanja. Glede na to, da so v vaši predstavi žrtve polnoletne, predstavnike Centra za socialno delo najverjetneje ne bi klicali na teren, pač pa bi žrtvam nudili psihosocialno pomoč v nadaljnjem postopku. V kolikor bi bili mladoletni otroci priče takemu dogodku, bi na teren prišli tudi strokovni delavci Centra za socialno delo. V tem primeru bi otrokom nudili oporo, jih umaknili s prizorišča in v prvi fazi poskrbeli za osnovne psihosocialne potrebe. Strokovni delavci žrtvam stojimo ob strani, saj se v njih prepleta vrsta mešanih občutkov - strah, krivda in hkrati sprostitev po umoru. Ko otroci oziroma žrtve (nekdo, ki je vidno šibkejši) ubijejo starša oziroma povzročitelja, se to povečini zgodi iz samoobrambe. V vašem primeru je jasno, da so bile povzročiteljice več let žrtve nasilja umorjenega, znašle so se v brezizhodni situaciji.”

“Največkrat so žrtve nasilja v družini ženske in otroci, vendar je zadnje čase veliko primerov, pri katerih obravnavamo tudi ženske kot povzročiteljice.”

Koliko primerov nasilja v družini zabeležite letno?

“Na območju Severne Primorske regije se število obravnavnih primerov giblje od 150 do 160 letno. Primeri so izrazito kompleksni. Nikoli ne gre samo za eno vrsto nasilja, temveč za splet različnih oblik. Govorim o vseh oblikah telesnega, čustvenega ali spolnega neprimernega ravnanja z žrtvijo. Najhujša oblika nasilja, torej umor, se navadno zgodi po več letih maltretiranja žrtve, zelo redko se to zgodi v afektu enkratnega ali prvega nasilnega dogodka.”

Kako pride do nasilja?

“Družinsko ali intimnopartnersko nasilje navadno ni enkraten dogodek, ampak traja dalj časa. Začne se z občasnim zbadanjem in se lahko stopnjuje v zmerjanje, prelaganje krivde, hujše žaljivke, grožnje … Nasilje je zloraba moči povzročitelja z namenom podrediti si in nadzorovati žrtev. Partnerja zato v odnosu nista v enakovrednem položaju. Žrtev postane žrtev postopoma in v odnosu vedno doživlja več oblik nasilja (psihično, spolno, ekonomsko, fizično). Ob tem se vedno prilagaja, da bi se izognila povzročiteljevim izbruhom; pozorna je na njegovo počutje in svoje vedenje prilagaja njegovim odzivom. Razvije strategije preživetja. Žrtev se počuti nemočno in prestrašeno.”

“Žrtev postane žrtev postopoma in v odnosu vedno doživlja več oblik nasilja (psihično, spolno, ekonomsko, fizično). Ob tem se vedno prilagaja, da bi se izognila povzročiteljevim izbruhom; pozorna je na njegovo počutje in svoje vedenje prilagaja njegovim odzivom. Razvije strategije preživetja.”

Kdo so žrtve?

“Stereotipno prepričanje je, da se nasilje dogaja le v revnih ali priseljenskih družinah. To sploh ne drži. Nasilje v družini se namreč pojavlja ne glede na družbenoekonomski položaj, spol, starost, etnično pripadnost ali druge osebne okoliščine. Dogaja se tudi v družinah, v katerih so ženske poročene z zelo uspešnimi moškimi s priznanim družbenim statusom, na direktorskih, predsedniških pozicijah itd. Žrtve pa povzročitelje opravičujejo, rekoč, da ni tako hudo, da je bil živčen, da se je zgodilo samo enkrat, da je v službi imel naporno obdobje … Ženske kot žrtve nasilja v družini popolnoma izgubijo občutek moči nad svojim življenjem in za nasilna dejanja partnerjev večkrat krivijo sebe. Svojo situacijo vidijo kot brezupno, črno. Sprejemajo odločitve, ki so za zunanjega opazovalca, ki ne prepozna vedenja žrtve, popolnoma nerazumljive. Tako se vedejo tudi zato, ker povzročitelji po nasilnih dogodkih zmanjšujejo pomen nasilja ali prevalijo krivdo nanje. Prepričujejo jih, da se to ne bo več ponovilo, se opravičujejo, kupujejo darila in so prijazni. Žrtve se zato težje odločijo za odhod, saj verjamejo, da se bo partner res spremenil. Strokovni delavci Centrov za socialno delo v tej fazi intenzivno delamo z žrtvami in jim skušamo predstaviti krog nasilja, da bi spoznale ponavljajoče cikluse in čim prej izstopile iz teh življenjskih zgodb. Menim, da je izjemnega pomena prav delo v teh fazah. V bistvu gre za preventivno delo, saj lahko strokovni delavci z veliko verjetnostjo napovemo, da se bo nasilni dogodek ponovil.”

Igralki Anuša Kodelja in Ivana Percan Kodarin z režiserko Mašo Pelko (foto: Urban Košir)

“Žrtve doživljajo strah in zlasti sram pred tem, da so po eni strani dopustile, da so bile žrtve, po drugi strani pa, da razpada družina. Večkrat slišim: 'Kaj bodo pa drugi rekli?' ali pa: 'Saj mi nihče ne bo verjel.' Zlasti če je povzročitelj nekdo z visokim družbenim statusom, izobražen, bogat …”

Kaj pa odnos med povzročiteljem in žrtvijo? Najbolj tipično vprašanje posameznika oziroma družbe je: Zakaj žrtev - ženska, če jo nekdo tako zelo trpinči, ne gre stran?

“Na to sem že delno odgovorila pri prejšnjem vprašanju, so pa razlogi zelo kompleksni. Žrtve doživljajo strah in zlasti sram pred tem, da so po eni strani dopustile, da so bile žrtve, po drugi strani pa, da razpada družina. Večkrat slišim: 'Kaj bodo pa drugi rekli?' ali pa: 'Saj mi nihče ne bo verjel.' Zlasti če je povzročitelj nekdo z visokim družbenim statusom, izobražen, bogat … Najpogosteje se namreč srečujem s povzročitelji, ki izvajajo nasilna dejanja le za štirimi stenami, v službi, soseski in med drugimi pa veljajo za uspešne, dobre državljane. Še vedno je prisoten tradicionalističen pogled na družino in žensko v njej, saj opažam, da ima veliko žensk še vedno občutek, da morajo za družino potrpeti. Zakonska zveza velja v “dobrem in slabem”. Verovanje, da ženska drži družino skupaj, je vcepljeno v zgodnjem otroštvu, vcepljeno pa je tudi moškemu. Če ženska zapusti moškega, ker je nasilen, je ona tista, ki je razbila družino, in naj ona nosi krivdo za to. Veliko žensk verjame, da se bodo povzročitelji spremenili, če jih bodo ljubile in jim v vsem ustregle, upajo, da bo boljše, zato v odnosu vztrajajo. Žrtve pogosto prevzemajo krivdo nase. Mislijo, da so one tiste, ki izzovejo napadalce, misleč: 'Saj sem si zaslužila, narobe sem ga pogledala, nekoga sem pozdravila, nekomu sem všečkala sliko … Jaz sem kriva, to sem si zaslužila.'

Eden od razlogov, zakaj ženske ne odidejo iz nasilnega odnosa, je tudi ekonomska eksistenca. Veliko žensk ne zasluži dovolj, da bi lahko same plačevale najemnino za stanovanje, skrbele za poplačila vseh stroškov in za otroke. Povzročitelji velikokrat nadzorujejo njihove prihodke. Žrtve se bojijo, da ne bodo preživele same, veliko jih nima kam iti. Srečujem tudi ženske, ki se sprašujejo, zakaj morajo oditi one, če pa nasilje povzroča on, zlasti, če so lastnice nepremičnine in so same vlagale vanjo. Večkrat slišim: 'Kam bom zdaj pri petdesetih letih šla? Bom raje še malo potrpela, mogoče bo bolje …' Ženske ohranjajo upanje, da se bodo stvari rešile.”

“Veliko žensk verjame, da se bodo povzročitelji spremenili, če jih bodo ljubile in jim v vsem ustregle, upajo, da bo boljše, zato v odnosu vztrajajo. Žrtve pogosto prevzemajo krivdo nase.”

Nad vsemi razlogi pa kraljuje strah …

“Seveda, saj se velikokrat zgodi, da tudi če ženske odidejo iz nasilnega okolja, povzročitelji ne prenehajo z zalezovanjem, zasledovanjem ter drugimi oblikami predvsem čustvenega pritiska in različnih groženj. S tem jasno pošiljajo signal, da imajo žrtve še vedno pod kontrolo. Slednje povedo, da jim povzročitelji rečejo, da lahko gredo stran, ampak so še vedno njihove. Pri delu z žrtvami opažamo tudi porast vseh oblik spolnega nasilja, v zadnjem obdobju predvsem izsiljevanja žrtev s posnetki spolnih odnosov, vdiranja v družbena omrežja, objavljanja intimnih fotografij itd.”

Kaj pa intimnopartnersko nasilje med mladimi? Najstniki, prve ljubezni … Kakšnega nasilja se najbolj poslužujejo?

“Pri mladih opažamo porast zlorab in povečanih oblik nasilnih ravnanj, ki se manifestirajo po internetnih omrežjih v obliki žaljivih objav, pošiljanja intimnih partnerskih fotografij ali posnetkov, zasmehovanja itd. Navadno nas o tem obvesti policija, mladi sami pa zelo redko prijavljajo tovrstne zlorabe. Zelo pomembno je, da take oblike nasilja nemudoma prijavijo vsi, ki so s tem seznanjeni, saj gre za nove načine in oblike nasilja, ki žrtev izjemno prizadenejo.”

Kakšni oziroma kdo so povzročitelji?

“Lahko rečem, da ni tipičnih povzročiteljev nasilja, na grobo pa bi lahko govorili o treh skupinah. Prvi so povzročitelji, ki so nasilni samo znotraj družine. Njihovo vedenje izven družine je pogosto zelo socializirano, so prijazni, delujejo umirjeno. Okolica jih zaznava kot odgovorne očete in dobre partnerje. V družbi pogosto uživajo ugled in veljajo za uspešne, ni pa nujno tako. Povzročitelji, ki so nasilni le znotraj družine, se pogosto zavedajo, da bodo svoj cilj najlažje dosegli s socializiranim, poudarjeno uglajenim načinom vedenja. Drugi tip povzročiteljev ima slabe socialne in komunikacijske veščine. Ti izražajo sovražen odnos do žensk in/ali pozitiven odnos do nasilja. Tudi v odnosih izven družine uporabljajo vsaj verbalno nasilje, nimajo dobro razvitih socialnih veščin. Tretji tip povzročiteljev pa uporablja nasilje v več odnosih in okoljih. Zanje je značilno agresivno, impulzivno in asocialno vedenje tako znotraj kot izven družine. Nasilje razumejo kot primeren način komunikacije in vedenja. Pogosto imajo tudi zgodovino kriminalnega vedenja.”

Utrinek z vaje za uprizoritev Pet vrst tišine (foto: Urban Košir)

Kaj pa v primerih, ko so žrtve ženske z otroki? Kako obravnavate takšne primere?

“Ti primeri so najkompleksnejši - otroci so žrtve nasilja, tudi če so 'samo' prisotni, ko se izvaja nasilje enega družinskega člana nad drugim. Zame so družinske situacije, ko se nasilje v družini ponavlja, ženske ostajajo ujete v nasilne odnose, otroci pa vse to spremljajo, ene najtežjih situacij. V takih primerih moramo strokovni delavci poseči v družino, včasih tudi z najstrožjim ukrepom - odvzemom otroka.”

Kaj se dogaja v žrtvi, ko nasilno dejanje izvaja nekdo, ki bi jo moral zaščititi?

“To vidimo ob obravnavani družini, ko žrtev, navadno je to mama, zaradi vseh okoliščin ne zmore zaščititi otrok pred povzročiteljem nasilja. Večkrat sem se že srečala s tem, da otroci ščitijo žrtev (mamo) pred, na primer, udarci povzročitelja, hkrati so nanjo jezni, ker jih ne zaščiti, ker ne odide iz nasilnega odnosa. Otroci ob teh situacijah razvijejo hude občutke krivde. Žrtve razvijejo patološki odnos do povzročitelja, v večini primerov ga ščitijo. Tudi če ga na primer ubijejo, ga lahko še vedno opravičujejo. Pri primerih spolnega nasilja, ki se izvaja več let, se lahko žrtve zelo navežejo na povzročitelja. Notranje so močno razcepljene, obupane, preplavljene so z različnimi čustvi. V primerih, ko uspejo oditi stran od povzročitelja, se sproži mehanizem slabe vesti, povzročitelj se jim smili.”

Kaj bi morala družba storiti, da bi zaščitila žrtve? Kako naj posameznik ravna, ko vidi ali ve, da se nekje dogaja nasilje?

“Spirala, v kateri se znajdejo žrtve nasilja, se nikoli ne prekine sama od sebe. Podatek, ki nas skrbi, je, da se v zadnjih letih v Sloveniji nasilje v družini stopnjuje, predvsem po svoji okrutnosti. Na Centrih za socialno delo zato spodbujamo vse, ki doživljajo nasilje, da čimprej poiščejo pomoč in nasilje prijavijo, ker bo samo na takšen način le-to tudi obravnavano. Pomembno je tudi, da vsi, ki vedo, da se za štirimi stenami dogaja nasilje, obvestijo ustrezne organe. Le s skupnim delovanjem in opozarjanjem na tovrstne pojave lahko preprečujemo dogodke.”

Kaj bi lahko izboljšali v sodnem sistemu?

“Kljub temu da je bilo v zadnjih letih narejenih veliko korakov k izboljšanju sistema obravnave nasilja (sprejet Zakon o preprečevanju nasilja v družini in številni pravilniki, medsektorsko sodelovanje), pa žal še vedno obstajajo izzivi, ki jih je treba nasloviti in izpopolniti. Tu zlasti mislim na izobraževanje zaposlenih v poklicih, kjer se lahko zazna nasilje (zdravstvo, šolstvo, policija, sociala …), ter na ozaveščanje javnosti. Težavo vidim v tem, da sistem od žrtve prevečkrat zahteva aktivno vlogo, ki pa jo ta zaradi dolgoletne zlorabe ne zmore udejanjiti (zlasti v sodnih in policijskih postopkih). Gotovo bi bilo treba okrepiti zaščito žrtve ob izreku ukrepa prepovedi približevanja in uvesti temeljitejše nadzorstvo nad povzročitelji nasilja.”

Kako si žrtve nasilja lahko pomagajo?

“Žrtve naj pokličejo policijo na 113 ali na anonimno številko 080/12-00, kontaktirajo lahko tudi Center za socialno delo, kjer lahko podajo prijavo o nasilju tako osebno kot po telefonu. Ob nujnih situacijah, ki se zgodijo izven poslovnega časa Centra, se prek policije aktivira interventna služba, ki žrtvi nasilja nudi takojšnjo pomoč tudi pri namestiti na varno, v kolikor je to potrebno. Žrtev se lahko v takih primerih nemudoma umakne v krizni center. Prav tako so žrtvam nasilja na voljo nevladne organizacije, ki nudijo pomoč: Ženska svetovalnica (031/233-211), SOS telefon za žrtve nasilja (080/11-55) in Društvo za nenasilno komunikacijo (01/43-44-822).

Tereza Gregorič, dramaturginja predstave Pet vrst tišine


Najbolj brano