Kako različne evropske države pomagajo medijem?

Padanje naklad občutijo časopisi povsod v razvitem svetu, marsikje pa so države v ugašanju tiska že prepoznale nevarnost za demokratično delovanje družbe. “V Italiji ima javni prispevek za tiskane medije kar dolgo tradicijo,” na primeru zahodne sosede pojasni urednik Primorskega dnevnika Igor Devetak. To področje je reformo doživelo leta 2016, ko je med drugim dostop do javnega prispevka za časopise postal pogojen tudi z njihovim prehodom na digitalno izhajanje. Pomoči medijem so nekaj običajnega tudi v drugih državah EU, v Sloveniji pa se na njih lomijo kopja.

Lastnik Primorskega dnevnika je zadruga z okoli 2000 člani; časopis je torej v lasti svojih bralcev. Upravičen je do pomoči, namenjenih neprofitnim družbam, ki se ukvarjajo izključno z dejavnostjo informiranja. Te neprofitne ustanove imajo pravico do neposredne pomoči: do vračila določenih stroškov za zaposlene, tisk, papir, tiskovne agencije in distribucijo. Del državne subvencije je odvisen od števila prodanih izvodov, v zadnjih letih je premet subvencij tudi amortizacija investicij, ki so vezane na proces digitalizacije.

Kot časopis jezikovne manjšine je Primorski dnevnik ob tem deležen še posebne obravnave. Zanj pogoj, da mora v prvi vrsti krepiti digitalni dostop, ne velja, saj ima omejen bazen še vedno precej tradicionalnih bralcev, ki ostajajo zvesti papirju.

“Kljub padanju tiskanih naklad za Italijo še vedno velja, da imajo časopisi visoko verodostojnost, ugled, javnost pa jih vidi kot varuha demokracije.”

Igor Devetak

odgovorni urednik Primorskega dnevnika

Primorski dnevnik brez te pomoči ne bi preživel

Večji časopisi, katerih lastniki so gospodarske družbe, nimajo pravice do neposredne javne pomoči, prejemajo pa lahko posredno podporo, kot so popusti za papir in tiskanje. “Javno financiranje v Italiji sloni na načelu, da se financirajo tisti časopisi in mediji, ki drugače ne bi obstajali na tržišču. Gre za časopise, ki so v lasti nekih skupin, manjšin, tradicij ... Primorski dnevnik brez tega prispevka ne bi mogel preživeti, saj ima omejen bazen potencialnih bralcev in omejeno oglaševanje. Primorski dnevnik nekaj več kot polovico prihodkov dobiva iz lastnih virov, med 40 in 45 odstotkov pa mu zagotavlja država,” pomen teh državnih dotacij opisuje Devetak.

Odločanje, kdo je upravičen do državne pomoči, se pri zahodnih sosedih opira na merljive gospodarske kazalce in stroge formalne pogoje. Političnega vpliva pri dodeljevanju pomoči urednik Primorskega dnevnika zato ne zaznava. Med pogoji za koriščenje državnega prispevka je, na primer, brezhibno spoštovanje kolektivne pogodbe za novinarstvo. “Vsako leto moramo v prošnji za javna sredstva zelo natančno poročati o svojem delovanju. Poslati moramo revizijsko potrjen obračun stroškov s poročili o distribuciji, prodanih izvodih, prihodkih. Že tu gredo podatki skozi revizijsko sito in če so vsi formalni pogoji do pičice upoštevani, posebna služba pri predsedstvu vlade odobri prispevek.”

“Danska shema je po mnenju danskih novinarskih organizacij uspešna, saj vzpodbuja zaposlovanje novinarjev in produkcijo vsebin.”

Društvo novinarjev Slovenije

Sicer pa razmere za delovanje časopisov v Italiji že dolgo niso rožnate. “Vsi občutimo draginjo, najbolj so se povišali stroški za papir in distribucijo, seveda pa so višji tudi vsi fiksni stroški delovanja uredništva,” pojasnjuje Devetak. Tudi znani italijanski dnevniki beležijo hud padec naklade. “V zadnjih 20 letih se je naklada velikih časopisov zmanjšala do 70 odstotkov in več,” povzema uradne podatke. “Naklada največjega časnika Corriere della Sera je bila aprila 2000 721.000 izvodov, po 20 letih pa le 157.000 izvodov, kar je 78 odstotkov manj. Deklarirana naklada dnevnika La Repubblica se je v enakem obdobju zmanjšala za 86 odstotkov, Il Sole 24 Ore za 88 odstotkov …” Tudi po številu strani so se dnevniki precej skrčili, so pa hkrati začeli pospešeno prehajati na digitalno izhajanje. A ne glede na te trende, ki jih prinaša spremenjen način življenja, dnevniki v italijanski družbi niso nebodigatreba. “Kljub padanju tiskanih naklad za Italijo še vedno velja, da imajo časopisi visoko verodostojnost, ugled, javnost pa jih vidi kot varuha demokracije,” poudarja Devetak.

Različne sheme pomoči

Zahteve, naj po zgledu drugih držav tudi Slovenije podpre tiskane medije, so zaradi padanja naklad na eni ter vedno višjih stroškov tiska in distribucije vedno glasnejše tudi pri nas. Na pristojne v vladi jih naslavljajo lastniki medijev, pa tudi novinarji in medijski strokovnjaki, si sicer menijo, da ne sme iti za reševanje lastnikov, pač pa za reševanje novinarstva, ki deluje v interesu javnosti.

Rešitve ob prenovi medijske zakonodaje

Z ministrstva za kulturo sporočajo, da bodo med prenovo medijske zakonodaje pripravili predloge za morebitno sistemsko javno financiranje medijev. “Prakse iz tujine spremljamo, nobene pa ni mogoče neposredno preslikati v Slovenijo, ker so si medijske krajine po Evropi zelo različne,” pojasnjujejo. Sicer pa so na ministrstvu na strani tistih, ki menijo, “da je obstoj kakovostnih tiskanih medijev ključen za pravico državljanov do obveščenosti, saj ostajajo zlasti dnevni časopisi in politični tedniki pomembni viri informacij in izvirnega novinarskega poročanja.”

Društvo novinarjev Slovenije (DNS) je pripravilo pregled shem pomoči, ki jih medijem namenjajo različne evropske države. Izpostavilo je štiri različne pristope z njihovimi plusi in minusi: neposredne podpore, davčne ugodnosti, državno oglaševanje ter projektne ali druge posebne sheme. Nemčija je neposredne podpore uvedla med soočanjem s pandemijo covida-19. Medijem je ponudila 220 milijonov evrov kot pomoč pri okrevanju in digitalnem prehodu.

Avstrija že od leta 2004 medije subvencionira na tri načine: s splošnimi spodbudami, ki jih v enakem obsegu prejemajo vsi izdajatelji dnevnih časopisov, s posebnimi spodbudami za dnevnike z nišno oziroma lokalno vsebino ter spodbudami za kakovostno novinarstvo. “Država recimo plača šolam in knjižnicam, da naročijo časopise, potem pa jim to naročnino pokriva, s tem pa spodbuja bralno kulturo,” v DNS opisujejo avstrijski model. Po aferi Kurz, ki je razkrila, kakšno moč imajo lažne novice (fake-news), je Avstrija spremenila in povečala vlaganja v kakovostno novinarstvo, kar vključuje tudi spodbude za zaposlovanje in izobraževanje novinarjev, pa tudi promocijo medijske pismenosti.

Neposredne spodbude za distribucijo in bolj stabilno poslovanje medijev imajo tudi nordijske države in Francija. Za DNS je še posebej zanimiva Danska, ki ima več shem pomoči, ključna za neodvisne tiskane in spletne medije pa je “shema za demokracijo”. Gre za produkcijsko podporo glede na produkcijske stroške (pretežno stroške dela zaposlenih). Do večje podpore so upravičeni mediji, ki imajo več originalnih vsebin. “Danska shema je po mnenju danskih novinarskih organizacij uspešna, saj vzpodbuja zaposlovanje novinarjev in produkcijo vsebin,” pojasnjujejo v DNS.

Pomoči medijem so nekaj običajnega v drugih državah EU, v Sloveniji pa se na njih lomijo kopja. Foto: Zdravko Primožič/FPA

Modeli neposrednih pomoči povečujejo stabilnost poslovanja medijev, v državah s slabo razvito politično kulturo pa je njihovo veliko tveganje, da bodo več dobili mediji s politično ali kapitalsko všečnimi latniki. To tveganje se je razkrilo v Franciji.

Pri davčnih olajšavah je možna nižja stopnja DDV za medije, kar je v preteklosti naredila tudi Slovenija. EU je sicer državam članicam konec leta 2021 dovolila, da lahko za tiskane in spletne medije uvedejo ničelno stopnjo DDV. Izdatna pomoč medijem je lahko oglaševanje državnih podjetij na njihovih straneh, vendar se ta model lahko hitro sprevrže v učinkovit način političnega nadzora nad medij.

Obstajajo še projektne medijske sheme. Izvaja jih na primer Nizozemska, dodamo pa lahko, da nekaj podobnega poznamo tudi v Sloveniji. Denar se pri nas deli prek razpisov, kjer vsako leto ugotavljamo, da več dobijo tisti, ki jih vsakokratna politična oblast vidi kot sebi naklonjene.

Kako narediti učinkovit digitalni prehod?

Kakor koli, primeri državnih pomoči so številni, v razvitih državah različni, v slovenski javnosti pa se vseeno lomijo kopja o tem, ali naj kaj podobnega vpeljemo tudi pri nas. “Ali je naloga države, davkoplačevalcev, kakšnega ključavničarja, delavca v tovarni, da financira gospode Odlazka, Petana ali Petriča? Menim, da ne,” pravi direktor in glavni urednik liberalnega poslovnega dnevnika Finance Peter Frankl. Lastniki medijev imajo dovolj denarja in če želijo imeti tisk, naj investirajo vanj, poziva. “Menim tudi, da je smisel tiska oziroma novinarstva na sploh tudi to, da varuje in spodbuja demokracijo. V tej vlogi mora biti novinar vedno nekakšen čuvaj. Če ga država plačuje, kako naj bo čuvaj?” sprašuje.

Finance so v lasti švedske družbe Bonnier, ki ima medije v 15 državah. Finance v Sloveniji izstopajo po svoji pripravljenosti na povsem digitalno izhajanje. V papirnati obliki bodo zagotovo izhajali še do konca tega leta, nato pa se k temu ne obvezujejo več. “Zelo verjetno je, da tiskanega časopisa v ponedeljek, torek, sredo in četrtek ne bo več,” pove Frankl in pojasni, da imajo trenutno med 15.000 naročniki tri četrtine spletnih naročnikov. Večinoma gre za podjetja.

Z mnenji, da z nišno vsebino lažje pridobijo zelo specifično publiko, se Frankl ne strinja. “Vlagali smo zelo veliko denarja in naporov v to, da smo se naučili pravilno delati in da lahko naročniki, ki so brali tisk, naše vsebine zdaj berejo po internetu. Tega ostali založniki niso počeli dovolj vneto,” meni. Svoje konkurenčnosti v digitalnem svetu ne gradijo na hitrem odzivanju na dogodke, pojasnjuje. “Treba je delati tako, da imajo ljudje občutek, da so nekaj koristnega, novega in poglobljenega dobili. Dnevne novice so jim takoj dostopne po mnogih medijih na spletu ves čas.”


Komentar novinarja

Jana Krebelj

Delikatna zadeva z mediji

Vsako leto znova čudi podatek, da si še vedno toliko mladih želi študirati novinarstvo ali se vpisujejo na študijske programe, ki jih pripravljajo na delo v medijih. Ko bodo doštudirali, zanje ne bo služb, če bodo, bodo te slabo plačane, od publike pa bodo veliko večkrat deležni pljuvanja kot pohval. Denarja utegne kmalu zmanjkati še za tiste, ki s(m)o že v branži tiskanih medijev. Ti so povsod, ne le v Sloveniji, v globoki krizi. Kriza, ki jo je do konca razgalil covid-19, je še pospešila ...

Preberi več

Najbolj brano