Vojna je tako blizu, mir pa tako daleč

Vse kaže, da bo vojna v ukrajinskih nižinah dolgotrajna, da bo postala del našega življenja, kot na primer spopadi med Izraelci in Palestinci ali boji med različnimi afganistanskimi frakcijami. Težko bo mednarodna skupnost ta konflikt zamrznila, tudi pri nas se bomo morali navaditi, da bomo v Sloveniji imeli nekajtisočglavo ukrajinsko diasporo. Ki bo tu morda ostala za vedno.

Neverjetno, kako hitro se je obrnilo leto naokrog! A to velja le za nas, za EU, za demokratični svet, za Ukrajince pa je teh 365 dni neznansko dolgih - dolgih za umret. In res je na desettisoče njihovih sonarodnjakov umrlo pod silo agresorja. Večina med njimi proti sovražnikovi strani ni izstrelila niti naboja, ni sodelovala v vojnih operacijah in ni zagrešila nobenega vojnega ali napadalnega dejanja. Bili so civilisti, ki jih je doma, na poti v trgovino, v zaklonišču, v službi, zadela bomba, pokosil rafal ali so jih podivjane horde iz občutka nemoči objestno mučile in pokončale. Katastrofa!

Občasno dobimo občutek, da ne samo javnost, temveč tudi največji strokovnjaki pozabljajo, kako se je ta vojna začela. Interpretacije o geostrateških interesih, širjenju vplivnih območij in dobičkih tistih, ki stojijo ob strani in podpihujejo sovražnosti, so lahko različne in vredne razprave, neizpodbitno dejstvo, iz katerega se je razvila morija, pa je, da je neodvisna in suverena država napadla sosednjo neodvisno in suvereno državo. Nista se zapletli v osvajalsko vojno ali boj za novo ozemlje, zgolj ena država skuša ukrasti del ozemlja drugi državi. Vse ostalo so nianse.

Interpretacije o geostrateških interesih so lahko različne in vredne razprave, neizpodbitno dejstvo, iz katerega se je razvila morija, pa je, da je neodvisna in suverena država napadla sosednjo neodvisno in suvereno državo.

Če tako odluščimo vso propagandno navlako, ki se je nagnetla nad to vojno, res ni nobenega dvoma, koga naj bi svobodni svet, in z njim tudi Slovenija, podpiral. Saj spadamo v svobodni svet in v jedrno Evropo, ali ne? Pravzaprav so besede podpore ukrajinskemu odporu skoraj odveč, saj bi ta morala biti samoumevna.

Zagotovo je še kdo poleg Vladimirja Putina in njegovega ožjega kroga kriv za ukrajinsko tragedijo. Ob Američanih še marsikomu ustreza kriza na evropskih tleh, vojni dobičkarji iz različnih gospodarskih branž pa dodajajo kurivo k netenju spora. A slednjega ne bi bilo, če Rusija ne bi napadla sosednje države, s katero je v zadnjem stoletju skupaj bila precej zmagovitih bitk.

Pogled nazaj pokaže, da gre za vojno zgrešenih analiz: kljub drugačnim obveščevalnim podatkom Ukrajinci niso pričakovali ruskega napada, Ruse je presenetil ukrajinski odpor, saj so v tednu dni nameravali paradirati po kijevskih ulicah, Američani so Zelenskemu ob začetku agresije ponudili zgolj prevoz na varno, nihče si ni mislil, da se bo vojna stopnjevala in trajala dlje kot poletje, nihče ni pričakoval takšne neučinkovitosti ruskega vojaškega stroja ... Vse to ne kaže zgolj na spremembe geostrateškega razmerja moči, temveč tudi na dolgoročno spremembo politične drže nekaterih akterjev. Spomnimo se samo nenadne navdušenosti Švedov in Fincev nad Natom, spremembo nemške doktrine o nepošiljanju orožja drugim državam in splošnega povečevanja vojaških proračunov v evropskih državah. To zadnje seveda ni dobro, saj vsakič, ko se v neki regiji začne kopičiti orožje, pride tam tudi do uporabe le-tega. Morda je krilatica že zlajnana, a drži kot pribito: danes je svet drugačen, kot je bil pred letom dni.

Kako končati rusko-ukrajinsko vojno, je vprašanje za več kot milijon dolarjev. Konflikt se namreč samo zaostruje, rovi medsebojnega sovraštva so vedno bolj globoki ... In takšne bo v prihodnosti vedno teže preskočiti, kar zelo dobro poznamo iz bližnje soseščine, kjer se zdi, da bratstva in dobrososedskih odnosov med, denimo, Hrvati in Srbi ali pa Srbi in Albanci, ne bo nikoli več. Brazgotine gorja na obeh straneh bodo postale takšne, da se še generacija ali dve Ukrajincev in Rusov ne bodo mogle pobotati, doseči spravo, bi rekli v “slovenskem” besednjaku.

A po vsaki vojni pride mir, in da bi ga dosegli čimprej, zanj ni škoda naporov, peticij, zborovanj, zahtev. Vprašljivo je seveda, ali imajo takšna prizadevanja sploh kakšen vpliv na končanje sovražnosti, kajti odločilna bo ocena ruskega in ukrajinskega vodstva, da do popolne zmage ne morejo priti. Ko bodo Rusi pripravljeni na pogajanja in ne stopnjevanje agresije in ko bodo Ukrajinci pripravljeni sprejeti tisto, kar je ponujeno in možno, in ne tistega, kar si želijo, se bo približal konec rusko-ukrajinske vojne. EU, ki z vojno največ izgublja, bo za mir pripravljena požreti marsikaj, ZDA, Kitajska, Turčija pa imajo v vojni tudi druge interese. Sankcije so Rusijo res izolirale, a je niso spravile na kolena, tako da je formula za mir neznana. Združeni narodi, ki so bili ustanovljeni prav za takšne primere, so nemočni in na stranskem tiru. Ključ do miru pa leži v Kremlju: če se tamkajšnji diktator odloči za mir, bo to tudi obveljalo.

In ne gre se slepiti, da glavno izhodišče za pogajanja ne bo stanje na bojišču. Poleg ozemeljskih zahtev, o čemer bi se v perspektivi lahko dogovorili, še večjo oviro za končanje vojne predstavlja vojna odškodnina in kaznovanje vojnih zločincev. Grozovitosti so bile namreč takšne, da mednarodna skupnost ne sme in ne more dopustiti, da bi ne bile kaznovane. Če do tega ne pride, potem bo tudi zmaga sil demokratične sveta pirova in predvsem brez pravega pomena.


Najbolj brano