Kako za zmeraj ustaviti vojne?
Leto dni je že minilo, kar se je začela vojna v Ukrajini, ampak to ni edina vojna na našem planetu. Vojne so v Afganistanu in Kolumbiji, v Etiopiji in Somaliji, Siriji in Jemnu, civilni nemiri, ki jih oblast skuša zatreti, so v Iraku, Maliju, Sudanu ... Semen, ki jih sejejo tisti, ki si želijo vojn, saj so vojne odličen način zaslužka in nadzora, je še veliko več, vendar vsa ne padejo na plodna tla. Ljudje, običajni, normalni ljudje si namreč ne želijo vojne.
Kdorkoli jo zavoha, ima močan nagon, da se ji izogne, pred njo pobegne. In ljudje bežijo. Reke beguncev se vsak dan valijo proti Evropi, kajti ljudje hočejo preživeti. Bojevanje namreč ni temeljna človeška lastnost, naj nam to še kako dopovedujejo, je pa naša bistvena reakcija obramba družine in “plemena”, v katerem živimo. Vojna je za nekatere dobiček, za večino pa ena sama beda. Je sploh plemenito umreti za državo? Ali je prepovedano celo dvomiti o tem?
Vojna je za nekatere dobiček, za večino pa ena sama beda. Je sploh plemenito umreti za državo? Ali je prepovedano celo dvomiti o tem?
V vojno naj bi nas združeval skupni cilj, poraz sovražnika torej, ki pa je obarvan z nešteto odtenki nevidnih čustvenih manipulacij, ki se jih režiserji vojne igrajo z nami. Potisnejo nas v situacije, prepričajo, da je naša eksistenca ogrožena, vsilijo nam spremembo, ki bi jo v obdobju miru zlahka zavrnili, a ji sedaj, tako krhki in ogroženi, kot so nas prepričali, da smo, ne upamo reči ne. Mi ne bi, ampak če ne bomo, nas bo sistem proglasil za razredne sovražnike. Ostane nam samo prilagajanje. Gnili konformizem. Ali pač ne?
V takšnih okoliščinah se nam na srečo ponudijo sarkazem, ironija, črni humor, običajno v podobi umetniškega nastopa, ki zrahlja vozle strahu in nam omogoči, da se osvobodimo oklepa, ki nam ga vsiljujejo apologeti vojne. Na primer nastop reške skupine Let3 na hrvaškem tekmovanju za pesem Evrovizije. Bil je smešen, zabaven, provokativen, zagotovo pa protivojno naravnan. Pesem ni zgolj proti vojni v Ukrajini, ampak proti vsem vojnam. Pesem je za mir. Kajti tudi Rusi imajo otroke in tudi v Rusiji živijo nasprotniki političnega režima, a zaradi odkritega nasprotovanja gnijejo v zaporih, njihovi otroci pa odraščajo v sirotišnicah.
Ko si rečemo, da so drugi morilci, jim pišemo sodbo glede na njihova dejanja. Ko moramo sami braniti naše najdragocenejše, si rečemo, da smo to morali storiti in si pripišemo moralno agendo. V lastnih očeh nismo morilci, smo heroji. Prav to opravičevanje lastnih dejanj je jama, ki si jo najpogosteje kopljemo. Kako torej za zmeraj ustaviti vojne? Tako, da vojnim dirigentom, od koderkoli že so, odrečemo sodelovanje v morilskem orkestru. Kar je najbolj pogumno od vseh dejanj.