Kako Slovenec ujame špijona
Pravzaprav ne preseneča, da smo prav Slovenci tako uspešno zasačili ruska vohuna. Naredila sta veliko, največjo napako. Saj ste videli, na vrata svojega špijonskega brloga - puste pisarne v pusti ljubljanski stolpnici - sta obesila napis umetniška galerija. Premeteno. V katerikoli drugi državi bi se izmazala. Še tisti redki, ki bi jih po pomoti prineslo mimo, bi brezčutno odlomastili naprej, saj je obče znano, da ljudstva galerije ne zanimajo, kaj šele umetniške. Ampak Slovenci smo drugačni. Slovencem se kultura pretaka po žilah. Je konstitutivna prvina našega naroda. Na glavni trg glavnega mesta smo postavili spomenik pesniku, ki ga slavimo neutrudno, brez prestanka. Leto za letom praznujemo kar oba konca njegovega življenja, tako rojstvo kakor smrt, zaboga!
Kadar nam preti sovrag, se Slovenci oklenemo najzvestejše tovarišice. Kulture. S knjigo v eni roki in s puško v drugi smo nepremagljivi, povezani v brigade, poimenovane po pesnikih in pisateljih. Kadar se hočemo osamosvojiti, ustanovimo revijo. Umetniško skupino. Bend. Če se okupator ne preda zlepa, ga v zasedi pričakamo z literarnim festivalom. Sam je iskal.
Kjerkoli drugje bi špijona ljudi prevarala, jih s sklicevanjem na umetnost odbila - Slovenci pa smo takšni, da ob napisu galerija zastrižemo z ušesi, rinemo noter, hočemo videti!
Že tisočkrat so nas obsodili na pogubo, pa smo vsakič znova vstali iz pepela, da bi uresničili svoj tisočletni sen: v slovenščini nastopiti na Evroviziji! Takšni smo, Slovenci. Neuničljivi. In edinstveni. Svet nas občuduje, nam zavida dela prost kulturni praznik, ki ga preživimo v krogu knjig, slik in kipov, predstav in performansov, umetniških filmov ... Kdor praznik izkoristi za smučanje, pa na belih strminah vsaj v mislih prepleta verze in rime. Takšni smo, Slovenci. Pri nas skodelica kave ni gostinski, ampak literarni pojem.
Ga ni junaka med nami, ki bi preštel vse pevske zbore in gledališke skupine. Napišemo več pesniških zbirk, kot jih zmoremo prebrati. Kdor ne pesni, ni Sloven'c, hej, hej, hej! Najboljše med nami seveda zelo cenimo. In jim to znamo tudi pokazati. Če jim že ne odmerimo poštenega plačila, jim tu in tam izročimo vsaj lično nagrado. In objavimo lepo fotko v časopisu. Takšni smo, Slovenci. Samo mi se znamo ure in ure pogovarjati o muzejih: kakšni naj bodo, kako naj se imenujejo, čigavi spomeniki naj stojijo v katerem ... Takšni smo. Kulturni za znoret.
Zdaj razumete. Kjerkoli drugje bi tista špijona ljudi prepričala, prevarala, jih s sklicevanjem na umetnost odbila - Slovenci pa smo takšni, da ob napisu galerija zastrižemo z ušesi, rinemo noter, hočemo videti! Jutri, na naš praznik, naj bodo špijoni previdnejši kot sicer. Kadar gre za kulturo, znamo biti popadljivi.