Kaj smo v tem času počeli odrasli?

Takšna dejanja se ne zgodijo čez noč. Pogosto se kuhajo dolgo, predolgo. Kaj smo v tem času počeli odrasli? Starši, sorodniki, sosedi, znanci, svetovalna služba, vodstvo šole, učitelji, podporne službe? Smo vedeli? Smo se vpletli ali zgolj nemo opazovali, se morda tiho zgražali? Smo sposobni čutiti in resnično dojeti stisko otroka, ki se stopnjuje vse do jutra, ko poleg peresnice v šolsko torbo položi kladivo? Pedopsihiatri navajajo, da so takšna dejanja pogosto klic na pomoč, ko so vsi predhodni znaki dolgotrajnih stisk s strani odraslih, ki smo za otroke odgovorni, spregledani ali akt dokončnega obupa in razočaranja nad okolico, sistemom in odraslimi, ki bi jih morali vzgajati, voditi in ščititi.

Berem. Center za socialno delo ravna v skladu s pooblastili in pristojnostmi. Kako prazna izjava ob dogodku, tako polnem obupa, jeze in žalosti. Odrasli smo zatajili. Naša pravila, zakoni, protokoli, ki jih pišemo, in naša dejanja pogosto niso v podporo otrokom. Naša delovanja so vse bolj birokratizirana, pomembno je, da sledimo protokolu in pooblastilom. Pomembno je, da smo na varni strani, da nam ne morejo nič očitati. V razredu, na šoli, pri pediatrinji, psihologinji ...

V povprečni slovenski šoli ni nikogar, ki bi se ukvarjal izključno s stisko otrok. Ena in edina oseba, ki naj bi pokrivala to področje, se mora ukvarjati s tako številčnimi zbirokratiziranimi nalogami, da ji kljub najboljši volji ne ostane kaj dosti časa in energije še za delo z resničnimi problemi.

Berem. V Združenih državah Amerike je v letu 2022 smrt zaradi strelnega orožja postala prvi vzrok smrti pri otrocih, med leti 2019 in 2020 se je število umrlih otrok zaradi strelov povečalo za dobrih 33 odstotkov. Otrok lahko zaradi metka umre zgolj, če ima storilec dostop do orožja. O dostopu do orožja odločamo odrasli. Orožarski lobi, republikanska politika, interesne skupine, odrasli skratka, delajo vse, kar je v njihovi moči, da do omejitev pri prodaji in posedovanju orožja ne bo. Če želimo biti natančni, je prišlo do omejitev pri dostopu do polavtomatskega orožja, ki lahko v zelo kratkem času povzroči smrt zelo visokega števila otrok, nič pa ne kaže na to, da bomo zlahka dočakali prepoved nakupa in nošenja orožja na splošno.

Berem. Pomočnice vzgojiteljic so končno dočakale dan, ko bodo častno prejele nekoliko več kot minimalno plačo, pa še možnosti napredovanja so se jim odprle. Te, ki jim v vzgojo in varstvo zaupamo naše največje bogastvo, naše sončke, tiste, za katere bi krvaveli in izrinili vse ostale, da bo le njim dobro, smo pripravljeni plačati tako mizerno malo. Obenem se šolstvo že sooča s pomanjkanjem kadra, kar bo v naslednjih letih eskaliralo v neslutene razsežnosti. Kot pri drugih zadevah tudi tokrat odrasli ne bomo najbrž naredili nič, dokler ne bo prepozno.

V zadnjih letih pogosto beremo o porastu duševnih motenj in stisk otrok in mladostnikov, ki so se zaradi ukrepov pandemije še poglobile. Stanje je alarmantno in se samo po sebi ne bo izboljšalo, obratno, zaradi sodobnega načina življenja se pričakuje še poslabšanje v stanju duševnega zdravja otrok. Pričakovali bi takojšnje aktivno soočenje s problemom, vzpostavitev nacionalne strokovne skupine, ki bo izoblikovala strateške in sistemske ukrepe ter konkretno finančno in kadrovsko podporo šolam, da v svoje delovanje in šolske time nemudoma uvedejo usposobljeno pomoč in podporo otrokom in mladim v stiski. Odrasli smo spet zatajili. V povprečni slovenski šoli ni nikogar, ki bi se ukvarjal izključno s stisko otrok. Ena in edina oseba, ki naj bi pokrivala to področje, se mora ukvarjati s tako številčnimi zbirokratiziranimi nalogami, da ji kljub najboljši volji ne ostane kaj dosti časa in energije še za delo z resničnimi problemi.

Različne študije kot ključne dejavnike, ki znatno povečajo možnost nasilnega vedenja otrok in mladostnikov v šolskem okolju in širše, izpostavljajo naslednje: podvrženost psihičnemu, fizičnemu in spolnemu nasilju v družini ali izven, zanemarjanje otroka, trpinčenje s strani vrstnikov, sošolcev, drugih otrok in izpostavljenost nasilnim vsebinam v video igricah in medijih. Vse naštete okoliščine se lahko pravočasno prepozna in naslovi, če se odrasli resnično zavežemo k temu in če mislimo resno, ko pravimo, da nam je mar za naše otroke.

Na blaginjo otrok, ki je pomemben varovalni dejavnik pred stiskami, duševnim zlomom otroka ali brutalnim agresivnim izbruhom, ključno vpliva prisotnost podporne mreže odraslih, od družine, do sorodnikov, sosedov, vseh pomembnih drugih, ki so otroku blizu, do učiteljev, mentorjev, trenerjev, pa vse do predstavnikov institucij, ki vstopijo, ko najbližji ne zmorejo ali ne znajo ustrezno poskrbeti in podpreti otroka. Vsi odrasli iz te razširjene mreže bi morali delovati v najboljšo korist naših otrok, jih ščititi, vzgajati in voditi.

Berem. Storilec-otrok bo premeščen v prevzgojni zavod. Kakšno življenje ga čaka? Kakšna prihodnost? Bo lahko nekoč, v bodoče, morda ubežal dejanju, ki ga je tako zaznamovalo? Ko nam je bil odraslim predan v skrb, je bil to otrok neštetih možnosti.


Preberite še


Najbolj brano