Ko se v 24 urah prestopi meje spodobnih odnosov

Nekaj v zraku je predstava, s katero bo Slovensko stalno gledališče iz Trsta do 5. februarja na Malem odru prikazalo zanimive aspekte poetike tržaškega pisatelja in publicista Vladimirja Bartola. Osnova besedila je njegova novela Zadnje gibalo, zadnje poglavje zbirke Al Araf (1935), v kateri avtor v širokem slogovnem in vsebinskem razponu obravnava vprašanja človeka, živečega v negotovem času med svetovnima vojnama.

 Foto: Luca Quaia/SSG
Foto: Luca Quaia/SSG

Režiserka in scenografinja Anđelka Nikolić je ohranila povezavo s časom dogajanja (trideseta leta prejšnjega stoletja), avtorica dramatizacije literarnega dela Simona Hamer pa je skozi lahkotni filter komično-sentimentalnega zapleta evidentirala še danes aktualne teme, kot so moč kapitala, nevroze pred izgubo socialnega statusa, zloraba hierarhičnih odnosov na delovnem mestu, prekariat. V pogovoru z njo smo odkrili ozadje razmerij zakoncev Antona in Ilonke Jedliček, poslovnega svetovalca Leopolda Stieglitza in tajnice Vere (v prestavi igralci Primož Forte in Nikla Petruška Panizon, Jernej Čampelj in Sara Gorše).

V katerih elementih ste prepoznali dramski potencial novele Zadnje gibalo?

“Uprizarjanje Bartolove kratke proze je bila ideja režiserke Anđelke Nikolić in na začetku sva celo razmišljali o združitvi več zgodb iz zbirke Al Araf, ker sva se bali, da ena takšna pisarniško-zakonska štorjica ne bo dovolj za uprizoritev. Po temeljitejšem razmisleku pa se je izkazalo, da Zadnje gibalo ponuja več kot dovolj (aktualnih) tem, zanimive like in dinamike odnosov, pa tudi gledališko je - prav zato ker gre za tako zgoščeno vsebino - zelo navdihujoča. Kot dramatičarko me je najbolj pritegnila Bartolova kombinacija vsevednega pripovedovalca in dialogov, ki ponuja hipne zasuke v ironijo, humor, pa tudi kritiko. Zgodba se odvije v enem nonšalantnem zamahu štiriindvajsetih ur, ko se zaradi nečesa v zraku (pa naj bo to luna, vreme ali alkoholni hlapi) prestopi meje spodobnih profesionalnih poslovnih in intimnih odnosov. Zanimivo mi je bilo, kako je za like zunanji svet zgolj kulisa, na kateri odigravajo svoje notranje monologe, čeprav na njih neobhodno vpliva. Strašljivo je, kako je ta kulisa danes v marsičem radikalno drugačna, a v temeljnih mehanizmih, ki poganjajo svet - patriarhat in ekonomski status - skorajda identična. Posebej ljubo mi je bilo potapljanje v jezikovne zgodovinske globine, saj tovrstnega arhaičnega besedoslovja v današnji sodobni dramatiki in gledališču skorajda ne uporabljamo.”

“Skozi odnose na delovnem mestu in v družini se razkrivajo teme, ki nam več kot osemdeset let kasneje še vedno krojijo življenja in družbo, le da danes o njih vsaj več govorimo.”

Simona Hamer

avtorica dramatizacije novele Zadnje gibalo

Je dramatizacija delno spremenila ali preprosto poenostavila filozofske “namene” avtorja?

“Bartol Zadnje gibalo uokviri z zgodbo o čislanem profesorju, ki se na skrivaj ukvarja s proučevanjem vpliva pregrupacije sončnih peg na človeštvo, s tem da popisuje naravne katastrofe, politične prevrate, nesreče in celo seksualne delikte. Bartol - tudi sam psihoterapevt - je dobro poznal in se v zgodbi celo referiral na delo nemškega zdravnika Mesmerja, ki je konec 18. stoletja razvil in v terapijah uporabljal idejo animaličnega magnetizma. V dramatizaciji sem se odločila ta del izpustiti predvsem zaradi vsebinskega fokusa na hierarhijo odnosov in konflikt med mislimi in dejanji likov. Poleg tega na (znanstvena) dognanja, nad katerimi se navdušuje Bartol, danes gledamo zelo drugače. Sicer pa v Zadnjem gibalu - za razliko od kakšnih drugih zgodb - Bartol ni kaj dosti filozofski.”

Je bila posebnost stalne alternacije med resničnimi dialogi in mislimi protagonistov ovira ali dobra iztočnica za uprizoritev?

“Z Anđelko sva si želeli predstavo, ki bi bila žanrski konglomerat: komične prvine, inspirirane z žlahtnostjo vodvila, melodramski (malomeščanski) sentiment, podkrepljen z glasbo, bolj seriozno dramski toni, ki razpirajo teme razredne in spolne neenakosti, sodobnejši pristop k dramskemu (a z arhaičnim jezikom), začinjeno z igralsko virtuoznostjo. Da bi vse skupaj delovalo odrsko organsko, smo seveda določene misli in komentarje, ki jih liki izrekajo, na vajah pretvorili v akcijo.”

V prehodu med izvirnikom in dramatizacijo so ženski liki pridobili drugačno razsežnost?

“Bartol zagotovo ni bil feminist, sodeč po kakšnih drugih zgodbah bi mu lahko celo očitali šovinizem. Vsakič ko sem soočena z dramatizacijo ali z dramaturškim delom na materialu, ki je danes v kakšnem segmentu etično, moralno ali ideološko sporen, se precej ukvarjam s tem, na kakšen način 'popraviti' to izvorno neobčutljivost, a hkrati biti v službi zgodbe, avtorja (uporaba moškega spola tukaj ni generična). Oba ženska lika v Zadnjem gibalu sta - v primerjavi z moškima likoma - manj kompleksno zastavljena, bolj stereotipna in fikcijska. Sicer lahko nad tem zamahnemo z roko, češ, duh časa. Do določene mere je to res, vendar se tozadevna samoumevnost moškega pogleda čisto prevečkrat normalizira in repetira. Glavni problem, ki sem ga sama imela z Bartolom, je bil, kako mimobežno je opravil z Jedličkovo zlorabo moči in posilstvom svoje zaposlene.”

Je besedilo opis specifične situacije ali podoba in kritika nekega družbenega sistema?

“Oboje. Skozi odnose na delovnem mestu in v družini se razkrivajo mehanizmi patriarhata in neenakopravnosti spolov, ekonomske segregacije in prekariata, nasilja, odnos do kulture in umetnosti ... Teme, ki nam več kot osemdeset let kasneje še vedno krojijo življenja in družbo, le da danes o njih vsaj več govorimo.”


Najbolj brano