Najbrž ne bo šlo

Ne tako davno nazaj sem nekje prebral (ali morda slišal) nekakšno ljudsko modrost, da optimist ni pravzaprav nič drugega kot zelo slabo obveščeni pesimist.

Povedano drugače, tisti dobro obveščeni so potemtakem “per forza maggiore” pesimisti. Sam se sicer najverjetneje ne morem prištevati med najbolje obveščene, a se mi zdi, da kljub vsemu uspem preko palca sešteti, kaj se dogaja. V mislih imam seveda predvsem vse tiste, ki vztrajno ponavljajo/ponavljamo, da tako ne bo šlo naprej in opozarjajo/opozarjamo na nevzdržno ravnanje človeka (vseh nas, torej) z edinim razpoložljivim planetom. No, z edinim planetom, ki je na dosegu rok in čigar okolje je človeku izjemno prijazno. Muskov Elon se sicer petelini, da bo šel na stara leta na Mars, a glede na njegove trenutne (ne)uspehe s svetovnim čivkanjem in teslomobili najbrž ne bo prišel niti na najbližji hrib. Altroke Mars! Pa tudi če bi res šel in vzel s seboj še vse bezose tega planeta, bo vseh preostalih devet milijard devetstodevetindevedeset milijonov devetstodevetindevetdeset tisoč petsto (ali tam nekje) Zemljanov ostalo natanko tu, med staljenima severnim in južnim polom, s severnimi medvedi in pingvini v kratkih hlačah in kanotjerah ter Vročim mikrofonom kot najpopularnejšo oddajo na pregreti, enkrat popolnoma premočeni in drugič popolnoma presušeni strani Alp.

Povečevanje števila privezov v marinah ali povečevanje pretovorov v pristaniščih sta zgolj dva izmed številnih kazalnikov, da s trajnostjo ne mislimo resno. In dokler bo tako, ne le, da najbrž ne bo šlo, gotovo ne bo šlo.

Zakaj pesimisti? Preprosto zato, ker kakšnih resnih znakov, da smo razumeli poročila strokovnjakov medvladnega panela za podnebne spremembe in tistega za spremljanje stanja biotske pestrosti ter da se zavedamo resnosti situacije, preprosto ni. Svetovna ekonomija se bolj kot ne gre še naprej “business as usual”, na lokalnem nivoju pa tudi ni nič bistveno drugače. Če si sposodim zaključek minulega bučanja, bi lahko rekel, da očitno še nismo in nimamo namena odrasti in da nikakor ne dovolimo, da bi nam kdo odtegnil (pre)številne in (pre)potratne igrače.

Že pred slabim desetletjem je analiza trendov razvoja pomorskih sektorjev v Jadranskem (in Sredozemskem) morju popolnoma jasno pokazala, da si lahko z nadaljevanjem dotedanjega (in pravzaprav tudi dosedanjega) ravnanja, dobro ekološko stanje morja zataknemo za uho. In ni umetnih grebenov in otokov, ki bi lahko stanje izboljšali. Omenjena analiza samo pri dveh od osmih najpomembnejših pomorskih sektorjev ni zaznala strme rasti - pri vojaških aktivnostih in pri ribolovu.

Z vojno v Ukrajini so tudi na našem koncu sveta vojaške aktivnosti očitno dobile nov zagon in trend se bo v veliko veselje orožarskih dobičkarjev nedvomno obrnil navzgor. Tako je očitno nehal rasti zgolj ribolov, kar pa je tudi popolnoma razumljivo, saj po morju in morskem dnu brez usmiljenja pustošimo že stoletja. Rezultat je seveda ta, da so staleži najpomembnejših komercialnih vrst na ali preko meje prelova.

No, mi se vsekakor ne damo in še naprej rastemo. V Izoli recimo vztrajno raste marina. Raste do dna, bi najbrž rekel pokojni Marko Brecelj in po novi pomolski pridobitvi po številu privezov zdaj prekaša tudi portoroško. Skratka, Izola je morda majhna, a bi rada imela vse, kar imajo veliki. Vsega seveda še nima, ima pa največje parkirišče malo rabljenih plovil na slovenski obali. Stvar se je seveda napovedovala že dolgo, a upati je bilo, da bo lokalna oblast nekajletni gradbeni predah, ki je sledil gradnji pomola A in ki je bil bolj ali manj posledica špekulacij, bankrotov in sodnih sporov sodelujočih marinograditeljev, izkoristila za dodaten premislek o smiselnosti spreminjanja morja v parkirišče. Če že ne zaradi ohranjanja odprtega pogleda z mestne promenade na modro obzorje, pa vsaj v luči prilagajanja podnebnim spremembam, zmanjševanja izpustov, trajnostne rabe naravnih virov in nenazadnje ohranjanja morskega ekosistema.

Skratka v luči vsega tistega, kar piše malodane v vsakem kolikor toliko resnem strateškem dokumentu, občinskem, regionalnem, nacionalnem ali globalnem. Vana speranza! A je že tako, da papir prenese vse, izolski akvatorij pa očitno tudi. Na Komunali kakšnih večjih težav zaradi gneče plovil seveda ne vidijo, skrbi jih zgolj varnost plovbe in pa škoda na plovilih ter infrastrukturi zaradi dodatnih valov, ki nastajajo ob preveliki hitrosti plovbe v marini. Lastnika marine pa najbrž tako in tako skrbi predvsem dobiček in bolj kot je izkoriščena površina marine, tem bolje zanj. Manjkajo zgolj še tista kvadratna plavajoča čudesa, ki “krasijo” portoroško parkirišče malo rabljenih plovil. Altroke butični turizem, zelena destinacija in kar je še takih in podobnih darilnih papirjev, v katere zavijamo gnečo, izpuste, odpadke in nesmotrno rabo naravnih virov, vključno s prostorom.

Ma non fatemi ridere! Tudi morje v marini je seveda zgolj še “morje”. Pač pa je zgolj streljaj od marine eden tistih delov slovenske obale, kjer je morje še vedno res morje in ki se ponaša s priznanjem, da gre za zavarovano območje sredozemskega pomena. In ta izjemen del morja in morskega obrežja najbolj ogroža prav naraščajoča flota prostočasnih plovil. Ogroža ga s hrupom nad in pod morsko gladino, z odplakami in s sidranjem, če pokvarjene poletne vedute niti ne omenjam. Tudi dvesto in več plovil vsak poletni dan s sidri rije po morskem dnu in na glavo prevrača vse, kar jim je na poti. Večje je plovilo, težje je sidro in večja je škoda. Tako preprosto je to. In zato sem v naslov tokratnega bučanja zapisal, da najbrž ne bo šlo. Seveda ne samo zaradi kopičenja malorabljenih plovil v izolski marini. Povečevanje števila privezov v marinah ali povečevanje pretovorov v pristaniščih sta zgolj dva izmed številnih kazalnikov, da s trajnostjo ne mislimo resno. In dokler bo tako, ne le, da najbrž ne bo šlo, gotovo ne bo šlo.


Preberite še


Najbolj brano