Ni prostora za pse
Ne vem, v kakšno jutro se bo na jutrišnjo soboto, na pravoslavnega novega leta dan, zbudilo Skopje, vem pa, da se je novo leto po zahodnem (gregorijanskem) koledarju na jugu zahodnega Balkana začelo s starimi problemi. In z novim žalostnim rekordom, ko se je makedonska prestolnica iz mesta z najbolj onesnaženim zrakom v Evropi prelevila v najbolj onesnaženo mesto na svetu.
Resda samo za en dan, ker je kandidatov, ki se vsako jutro znova potegujejo za neslavno prvo mesto na teh žalostnih stopničkah, več, tja od Indije do Balkana, a žal to ni kaj prida tolažba niti za mlade in zdrave, kaj šele za bolne in stare skopske meščane.
Samo dan kasneje je v Makedoniji nekdo uprizoril pravi strelski pokol, v katerem je v krvi obležala množica psov, tudi sosedskih in takšnih z lastniki. Ker naj bi krdelo psov pred tem napadlo najstnika in ker so, tako kot še pri marsičem v tej državi, odpovedale pristojne institucije. Nevarno je, ko človek vzame pravico v svoje roke.
Če hočeš dihati, zapri okna, je skušal biti pred prazniki duhovit moj novinarski kolega staroselec, preden se je umaknil na planinski zrak nekam visoko nad Ohridom. In tako je storil v teh dneh zimskih počitnic marsikateri prebivalec Skopja, če si to le lahko privošči. Izjemno onesnažen zrak je tudi razlog za vladni sklep o podaljšanju šolskih počitnic z 18. na 23. januar. Pravzaprav eden od treh razlogov, druga dva sta naraščajoče število obolelih za gripo in varčevanje z ogrevanjem. Problemi, zaradi katerih se težko diha, pa ne bodo po 23. januarju seveda nič manjši. Tako kot korupcije, te strašne rakaste rane makedonske družbe, ne morejo zmanjšati nešteti še tako strokovni posveti o njej, tudi podaljšane počitnice ne morejo odpihniti strupenega zraka.
Niso pa vsi rekordi žalostni. Ta, ki so ga po beograjskem tedniku Nedeljnik marljivo povzemali makedonski mediji, že ne. Srbski časopis je namreč ob izteku starega leta pripravil s pomočjo dveh priznanih svetovalnih podjetij z newyorške borze seznam stotih najbogatejših ljudi v regiji, beri bivši Jugoslaviji. Najbogatejših ne po denarju na svojih računih, marveč po tem, koliko so vredna njihova podjetja in koliko bi njihovi lastniki zanje iztržili. Med stotnijo se je znašlo sedem makedonskih poslovnežev, najbogatejši od njih celo med prvo dvajseterico, v kateri sicer prevladujejo Hrvati in Srbi. Tako zaseda prvo mesto s premoženjem v višini 2,84 milijarde evrov hrvaški kralj zavarovalništva Dubravko Grgić, sledita mu srbska poslovneža Miodrag Kostić in Miroslav Mišković s po 2,77 milijarde evrov.
Ni majhna stvar, da se lahko zdaj tudi Makedonija pohvali s svojim prvim in za zdaj edinim uradnim milijarderjem: s premoženjem, ocenjenim na nekaj več kot 1,054 milijarde evrov se je na prvo mesto med Makedonci in na 18. na seznamu najbogatejših v regiji uvrstil Ilija Gečev iz Kavadarcev s svojim podjetjem IGM Trade. Njegov rojak, drugi najbogatejši Makedonec Živko Mukaetov iz skopskega farmacevstkega velikana Alkaloid, je z nekaj več kot 651 milijoni evrov pristal šele na 38. mestu. Pri tem je zanimiv podatek, nenavaden za balkanske kraje in običaje, da prvi makedonski milijarder nima tajkunskega pedigreja. Niti ni takjun, ki bi obogatel s spornim lastninjenjem, niti ni oligarh, ki bi si nagrabil denar v poslih z državo. IGM Trade je družinsko podjetje, ki sta ga zakonca Gečev ustanovila v prvi polovici devetdesetih let tako rekoč iz nič. Začela sta s trgovino z jeklarskimi izdelki, potem pa počasi širila podjetje v proizvodnjo. Zdaj sta pri razvoju udeležena tudi hčerka in sin, izšolana v tujini. Podjetje Gečevih, usmerjeno večinsko v izvoz, je največji proizvajalec cevi v vzhodni Evropi in tesno povezano tudi s Slovenijo. Gečev je namreč na dražbi kupil propadli šentjurski gigant Alpos in ga uspešno obudil od mrtvih, tako da danes zaseda 18. mesto tudi na slovenskem seznamu najbolj dobičkonosnih podjetij. Uspeh Alposa je močno zaslužen tudi za to, da je Ilijev sin Aleksandar postal častni konzul Slovenije v Severni Makedoniji.
Lepo je pripovedovati uspešne zgodbe, v teh (po)prazničnih dneh še posebno. Žal jih prerade preglasijo drugačne, temačne. Tako je kmalu po novem letu iz Srbije prišla tragična zgodba o tem, da so psi na Kosmaju napadli novinarski zakonski par, moža so oklali do smrti, ženo, ki ga je hotela rešiti, pa hudo poškodovali. Najprej je bilo rečeno, da je šlo za potepuške pse, potem se je pokazalo, da so bili to psi z odsotnim lastnikom, ki je v zaporu, za živali, tudi zaprte (v kletkah), pa je v njegovi odsotnosti skrbela ženska iz soseščine. Informacija o lastniku je vsaj malo zajezila plaz komentarjev o prekletih potepuških psih, “lutalicah”, ob katerem je kolegica Jelica Greganović za srbsko Blic Ženo preroško zapisala, da s to hajko “norci dobivajo alibi, da spet vzamejo puške v roke in se odpravijo po naseljenih in nenaseljenih krajih ubijat pse. Tako potepuške kot tiste, ki to niso, ni važno, samo da so psi. Seveda bi se jim takoj pridružili zastrupljevalci, ki pridno nastavljajo strup po ulicah in parkih.”
Samo dan kasneje je v Makedoniji, ki ima po svojih mestih, tako kot večina Balkana, hud problem z naokrog tavajočimi psi brez lastnika, v romantični pesniški Strugi ob Ohridskem jezeru, nekdo uprizoril pravi strelski pokol, v katerem je v krvi obležala množica psov, tudi sosedskih in takšnih z lastniki. Ker naj bi krdelo psov pred tem napadlo najstnika in ker so, tako kot še pri marsičem v tej državi, odpovedale pristojne institucije. Nevarno je, ko človek vzame pravico v svoje roke. Ali kot pravi Jelica: “Od psa do človeka ni dolga pot.” Upam, da se ne bo uresničila še ta njena prerokba.