Milijoni tega in onega

Tako, preko palca, je bilo minuli teden širom po zemeljski obli verjetno izrečenih ali vsaj potiho zamišljenih kakih osem tisoč milijonov dobrih želja. Par sto tisoč gor ali dol niti ni pomembno.

Tistih, ki so jim bile dobre želje namenjene, je bilo verjetno tudi kar nekaj. Od sorodnic in sorodnikov, prijateljic in prijateljev, znank in znancev in slučajnih mimoidočih, pa do sivobradega možakarja na saneh in cele vrste svetnic, svetnikov in prerokov. No, z nekoliko zamika se vsem tem tisočem milijonom želja pridružuje tudi moja iskrena želja po dobrem in prijaznem novem letu vsem primorskim “novičarkam” in “novičarjem”. Tistim, ki ta časnik iz dneva v dan ustvarjajo, tistim, ki ga prav tako iz dneva v dan prebirate, in seveda še posebej “poslušalkam in poslušalcem” bučanja morja Adrijanskega.

In natanko to zasledovanje nenehne rasti poganja podnebne spremembe, povzroča upadanje biotske raznovrstnosti in prekomerno rabo naravnih virov ter izdatno “hrani” globalno (in lokalno) neenakost, revščino in lakoto. Za popolno sliko dogajanja moramo seveda neprestani rasti dodati še pohlep.

Sicer pa je glede na število želja, zamišljenih in izrečenih zadnjega decembrskega dne, pravzaprav čudno, da je zadnji dan v letu silvestrovo in ne željkovo oziroma deziderijevo. No, čudna so menda tudi pota gospodova, pravijo tiste in tisti, ki se na to spoznajo. Sam bi dodal, da so čudna tudi pota marsikaterega gospodovega spremljevalca. Ta hip je verjetno najbolj aktualna čudna (zelo milo rečeno) pot patra in nekdanjega prešernovega nagrajenca Marka Rupnika. Če me spomin ne vara, je bila čudna tudi pot Prešernove nagrade, ki je v patrove roke romala zgolj zaradi poslikave neke kapele v Vatikanu. “Zgolj” zato, ker se Prešernove nagrade po statutu podeljujejo za življenjski opus in ne za takšno ali drugačno posamično stvaritev, na kar je z zavrnitvijo nagrade takrat brez dlake na jeziku opozorila Svetlana Makarovič.

In prav gotovo je niti Borči v zadnjih izdihljajih predsedovanja ne bi mogel prepričati, da naj jo le prevzame. Gospa je za razliko od Borčija in njegovih Bata “gospodov” načelna. Morda bi pa Borči s svojimi diplomatskimi spretnostmi in vplivom nekdanjega predsednika poskušal prepričati patra Marka, naj nagrado vrne. Zgolj zato, da bodo stvari na svojem mestu, kot rad reče Borči. Če je bila morda zraven tudi kakšna vrečka, jo pa lahko pater seveda obdrži in v njej prenaša kamenčke in lepilo za bodoče mozaike ter s tem prepreči, da bi že po enkratni uporabi končala med odpadki. Skupaj s tisoči milijoni bolj ali manj podobnih vrečk, ki z vso preostalo plastiko počasi, a gotovo duši in bo še dušila modri planet.

Ja, časi se spreminjajo, je pred toliko leti pel Dylan. Tista trdnost in dolgoživost, ki so jo ob odkritju plastične mase kovali v zvezde kot eno njenih glavnih vrlin, je danes njeno in naše največje prekletstvo. Osem milijonov ton (!) je vsako leto konča v morjih in oceanih. Ja, milijonov ne konca ne kraja. Takih in drugačnih. Konec minulega leta so se v koprskem pristanišču pohvalili, da so prvi med jadranskimi pristanišči pretovorili milijon zabojnikov. Pridušali so se tudi, da gotovo ni zadnji in da se že spogledujejo z dvema milijonoma. In gotovo niso edini.

Z milijoni zabojnikov se vsako leto spogledujejo tudi v drugih jadranskih, sredozemskih in črnomorskih pristaniščih ter prav tako v pristaniščih obal Atlantskega, Tihega in Indijskega oceana. No, tudi vsi ostali nismo topogledno zelo prikrajšani, saj se z zabojniki na tovornjakih vsakodnevno spogledujemo na cestah, avtocestah in počivališčih ter malodane “cheek-to-cheek” v Bertokih, na Srminu in v krožiščih Ankaranske vpadnice. Milijoni zabojnikov so seveda tudi tisoči ladij ter stotisoči vlakov in tovornjakov za njihov prevoz. In tisoči ladij ter stotisoči vlakov in tovornjakov so milijoni ton izpustov toplogrednih in drugih plinov. Da o milijonih ljudi, ki na drugem koncu sveta “polnijo” zabojnike za eno skromno pest riža na dan, niti ne govorim. In zato nisem prepričan, da bi delil to veselje ob prvem milijonu zabojnikov.

No, poleg zapisanega tudi zato, ker sem prepričan, da je bilo v tem milijonu zabojnikov veliko stvari, brez katerih bi človeštvo brez težav shajalo. Če kdo ne verjame, priporočam nekoliko bolj skrben pregled polic in obešalnikov v trgovskih centrih na megleni, sončni ali kateri koli drugi strani Alp. Ti so bili še posebej polni v črnem novembru in prazničnem, a enako črnem, toda še dražjem decembru. Pred Mercatorjem v Šalari sta bila postavljena dva dodatna zabojnika, namenjena izključno prodaji pirotehničnih izdelkov, ki so pravzaprav šolski primer ne le nepotrebnega, pač pa tudi okoljsko škodljivega proizvoda. Je pa res, da tudi ta dva zabojnika pirotehnike, tako kot milijoni zabojnikov, tisoči ladij in stotisoči tovornjakov, pripomoreta k rasti bruto družbenega proizvoda.

In tu je najbrž srčika težave. V rasti, ali bolje, v zapovedi nujnosti vsakoletne rasti. Kajti več kot nujno je za kak odstotek (raje več kot manj) vsako leto povečati proizvodnjo, pretovore, prevoze, prodajo, število turističnih nočitev, dividende, dobičke. In natanko to zasledovanje nenehne rasti poganja podnebne spremembe (beri tudi ekstremne vremenske pojave), povzroča upadanje biotske raznovrstnosti in prekomerno rabo naravnih virov ter izdatno “hrani” globalno (in lokalno) neenakost, revščino in lakoto. Za popolno sliko dogajanja moramo seveda neprestani rasti dodati še pohlep. Recimo tistega, ki so ga izkazali delničarji Petrola, ki so zaradi regulacije cen goriv v minulem letu malodane obubožali. Pravijo, da se jim je menda znižal prilagojeni kosmati poslovni izid. Ne bi sicer vedel, kaj to je, pa tudi ne, ali morda obstaja tudi neprilagojeni obriti poslovni izid. Si pa mislim, da jim je kljub znižanemu kosmatemu poslovnemu izidu vseeno ostalo dovolj kosmatih milijonov, da bodo nekako preživeli letošnje in še kar nekaj naslednjih let. In morda enkrat za vselej od-rasli.


Preberite še


Najbolj brano