Spomini na nakupovanje na Ponterossu ne bledijo

Po zelo odmevnem dokumentarcu Trst, Jugoslavija iz leta 2017, ki je osvetlil dolgo spregledani nakupovalni fenomen v Trstu v 60. in 70. letih minulega stoletja, je njegova avtorica, Tržačanka Wendy D'Ercole, prejela še precej novih informacij, pričevanj, materialov, ki jih je v sodelovanju s tržaškim društvom Cizerouno združila v razstavo v mini razstavišču Cavò v osrčju Cavane, pred tem pa tudi v vodeni ogled po pomembnih točkah tega šoping fenomena, ki mu verjetno ni bilo para v Evropi.

Začeli smo pri dvorani Tripcovich. Zakaj? Večina tistih Jugoslovanov, ki se je predvsem konec tedna odpravila v Trst (največji naval je bil sicer okoli dneva republike konec novembra), je najprej prišla na Trg Libertà, kjer sta železniška in avtobusna postaja. Kupci iz Jugoslavije so se v Trst namreč odpravili predvsem z javnim prevozom, avtobusom ali vlakom.

V 70. letih je iz Jugoslavije v Trst vsak dan krenilo več kot 500 avtobusov in trije ali štirje vlaki, pred prazniki pa so se te številke še podvojile, je navedla Wendy D'Ercole. Ta potovanja v jugoslovansko “šoping meko” - Trst - je leta 1961 pospešil dogovor o potnih listih. Državljani Jugoslavije so bili namreč eni od redkih iz vzhodne Evrope, ki so lahko potovali v druge države. Leta 1975 pa z Osimskimi sporazumi prebivalci obmejnih krajev dobijo tudi prepustnice, s katerimi so lahko mejo prehajali tudi na manjših, maloobmejnih prehodih.

“Teh več kot 10.000 Jugoslovanov je tako ob sobotah, med 12.30 in 15.30, ždelo na cesti, ker se niso imeli kam dati. To je sprožilo številne kritike v mestu, toda občinska administracija ni nikoli skušala nasloviti teh težav in jih rešiti. Občina je podpirala ideologijo Trsta, da gre za mesto, ki si je s krvjo izborilo, da je postalo italijansko.”

Wendy D'Ercole

avtorica dokumentarca Trst, Jugoslavija

A D'Ercole je svoj ogled pred dvorano Tripcovich, ki je sicer od lanske jeseni ni več, začela tudi zaradi koncerta Gorana Bregovića, ki je tam nastopil leta 1999 in jo je navdihnil že za nastanek zelo odmevnega dokumentarca Trst, Jugoslavija. Njegove prve besede so namreč bile: “Danes bo prvič, da mi boste vi plačali, ker še do včeraj sem jaz prihajal v Trst in vam plačeval.”

Po tem koncertu se ji je začelo dozdevati, da se v Trst niso stekale brezimne množice Jugoslovanov, ampak da so med njimi danes tudi številni znani obrazi, ki so vsi skupaj v središču mesta pustili ogromno bogastvo.

“Nesporni hit je bil jeans. Najboljši kupci so ob sobotah kupili od 100 do 200 parov kavbojk naenkrat za preprodajo, tako da so posamični trgovci z lahkoto prodali tudi po 1000 parov kavbojk na dan.”

Wendy D'Ercole

avtorica dokumentarca Trst, Jugoslavija

Rigidno trgovsko združenje

A kot je večkrat poudarila D'Ercole, večina denarja ni ostala v mestu. “Ni bilo dosti trgovcev, ki bi ta denar investirali v Trst. Kritična sem sicer tudi do trgovskega združenja, ki bi lahko na občino naslovilo določene projekte, morda tudi idejo o nakupovalnem centru, a takrat se ni nič premaknilo. Pravilnik prodajalcev na drobno v Trstu je bil za nameček še zelo rigiden. Trgovine so imele 'zabetoniran' urnik. Če so bile odprte med prepovedanimi urami, so sledile kazni. Blokirali pa so tudi izdajo licenc za prodajo na drobno v Trstu, kar je posledično pognalo v nebo cene obstoječih licenc,” je o tedanjem ne najbolj fleksibilnem in nevizionarskem lokalnem trgovskem združenju povedala D'Ercole.

Na kakšne prizore smo lahko naleteli v tistih časih v Terezijanski četrti, ki se razteza od železniške postaje pa vse do ulice Carducci? “Teh več kot 10.000 Jugoslovanov je tako ob sobotah, med 12.30 in 15.30, ždelo na cesti, ker se niso imeli kam dati. To je sprožilo številne kritike v mestu, toda občinska administracija ni nikoli skušala nasloviti teh težav in jih rešiti. Občina je podpirala ideologijo Trsta, da gre za mesto, ki si je s krvjo izborilo, da je postalo italijansko,” je o ignoriranju stranskih učinkov tega fenomena povedala D'Ercole.

“Ko enkrat Jugoslovanov ni bilo več v Trst, ti trgovci niso več mogli preživeti.”

A, ironično, v samem središču mesta je bila v teh letih glavni jezik sporazumevanja srbohrvaščina. Še več, brez poznavanja tega jezika v Trstu nisi mogel delati kot prodajalec, je dodala.

Giovanni oblekel tri generacije Jugoslovanov

Sprehod smo nato nadaljevali do ulice Ghega, kjer je bil eden poglavitnih ciljev jugoslovanskih potrošnikov - Magazzini Giovanni. Ta trgovina naj bi sodeč po več virih, ki jih je pridobila D'Ercole, oblekla kar tri generacije Jugoslovanov. Njen lastnik je bil nekdanji ustaški oficir Ivan Čolić, ki je po drugi svetovni vojni iz Bosne zbežal v Trst, kjer je najprej začel s prodajo cenenih ur na Ponterossu, nato je leta 1962 v ulici Imbriani kupil manjšo trgovino, kasneje pa je sledil bingo s trgovino Giovanni. Drugi zelo znan trgovec, ki je izhajal iz Jugoslavije, je bil Hamed Mešinović iz Sarajeva, ki je prav tako po vojni odpotoval v Trst, kjer je kasneje odprl še eno zelo popularno trgovino Stoffe inglesi v ulici San Nicolò.

Prav onadva sta po njenem mnenju najbolj zaslužna, da je Trst postal glavna nakupovalna meka Jugoslovanov. “Ivan je s svojimi strankami ustvaril privilegiran odnos, ni jim namreč ponudil kateregakoli izdelka, ampak je sledil njihovim željam,” je o Čoliću povedala D'Ercole in dodala, da se je po mestu sicer govorilo, da je zvečer zapuščal trgovino s črnimi vrečkami za smeti, polnimi denarja. V trgovini pa so pod blagajniškim pultom imeli večjo odprtino, kamor so prodajalke metale denar, ker je bil inkaso tako hiter. “Roba se je prodajala sama,” je dodala.

D'Ercole se je kasneje ustavila v ulici Roma, ki je bila v osrčju nakupovalne cone, glavni cilj Jugoslovanov pa je bila zlatarna Avala, ki je ime dobila po hribu v bližini Beograda. Avalo je vodil Giorgio Del Sabato, ki je po smrti Ivana Čolića prevzel tudi vodenje Giovannija. Čolić je v Trst namreč prispel, ko je bil že v zrelih letih, umrl pa je v šestdesetih letih. Po navedbah bančnika, ki je bil zadolžen za delitev premoženja po smrti Čolića, so v trezorju v trgovini Giovanni našli zlate palice, orožje, razne devize ...

“To, o čemer sem vam govorila do sedaj, je to, kar se je videlo na ulicah, toda Trst je bil v tem času pomembno vozlišče še za številne druge, skrite tovore. Obstajajo tudi nekateri policijski dokumenti, iz katerih je razvidno, da so imeli policisti na očeh lastnino znanih tržaških trgovcev z Balkana ali Istre in so bili seznanjeni s tem, da so ti imeli določene odnose tudi z osebami, ki niso imele nobene zveze z jeansom,” je pristavila.

“Pozor! To je depozit!”

A vrnimo se k Avali, ki je v kratkem času postala zlata jama, predvsem na račun devalviranja dinarja. Jugoslovani so tam namreč množično kupovali zlato, da bi se znebili jugoslovanske valute, ki je veliko izgubljala na vrednosti. Iz tega časa izhaja tudi zelo zgovorna vinjeta iz časnika Il Piccolo, ki jo je omenila D'Ercole in na kateri je upodobljen možakar z mitraljezom, ki vstopi v Avalo z dvema vrečkama denarja in prodajalki reče: “Pozor, to je depozit!”

Zelo pomembna trgovina iz tega obdobja je tudi Darwil, kjer je bilo zaposlenih kar 40 prodajalk in je poleg velike ponudbe ur imela tudi izjemno ponudbo rubinov. “Moji starši so sicer imeli v bližini trgovino, toda jaz kot deklica nikoli nisem smela vstopiti v to trgovino. Zakaj? Ker je bila to trgovina za 'Slave',” je o svoji družinski izkušnji in tedanjem odporu Tržačanov do novih velikih igralcev v tržaški trgovini povedala D'Ercole. Kdo se je sicer poleg Bosancev ukvarjal še s tem poslom v Trstu? “Ezuli iz Istre in Apulijci, Tržačanov ni bilo med njimi,” odgovarja D'Ercole.

O velikem sovraštvu do teh poslovnih akterjev in jugoslovanskih kupcev, ki se je širilo v Trstu, zgovorno priča satirična rubrika Citadella iz časnika Il Piccolo. V njej je po njenih besedah večkrat nastopal bosonogi lik, poimenovan Druže Mirko ali Mirko Drek, ki je imel kvadratno glavo in štrleča ušesa. “To je danes nekaj nepojmljivega, v tistih časih pa je bila to splošna percepcija Tržačanov vseh teh kupcev iz širšega Balkana, ki je bila objavljena tudi v lokalnem dnevniku,” je opisala tedanji duh časa.

Carrera in Rifle brez Trsta ne bi postala to, kar sta danes

Nato je sledil Ponterosso, kjer so na eni strani prodajalci ponujali sadje in zelenjavo, na drugi pa oblačila, spodnje perilo, posode, prte ... Nesporni hit pa je bil jeans. O kakšnih količinah prodanega jeansa govorimo v Trstu v tistih časih? “Desetkrat več od povprečne prodaje po ostalih italijanskih mestih. Najboljši kupci so ob sobotah kupili od 100 do 200 parov kavbojk naenkrat za preprodajo, tako da so posamični trgovci z lahkoto prodali tudi po 1000 parov kavbojk na dan,” navaja.

“Carrera in Rifle brez Trsta ne bi postala to, kar sta danes. Še več, Rifle je bil v tistem času sinonim za kavbojke,” nadaljuje D'Ercole. Rifle je imel v Trstu v lasti tudi skladišče San Sebastiano in je bil grosist za vse druge trgovine. Velika škoda je sicer, da si eden od teh trgovcev ni omislil lastne šivalnice v Trstu in bi tako lahko prispeval tudi k zaposlovanju v mestu in morda tako deloma spral ta negativen madež, ki se je pri Tržačanih oblikoval zaradi tega posla. Ves jeans so namreč šivali v Pratu ali v Neaplju.

Kavboji na meji

Predzadnja etapa po nekdanjih najpomembnejših nakupovalnih točkah je bila v ulici San Lazzaro, kjer je kraljevala trgovina Manuel, ki jo je vodila družina iz Apulije. Oče Manuela Laghija je najprej začel s stojnico na Ponterossu, nato pa so sledile še številne trgovine, s katerimi si je Manuel Laghi ustvaril ogromno bogastvo, tolikšno, da je lahko investiral tudi v film. “Gospod Laghi je umrl približno pred letom dni in ni želel nastopiti v dokumentarcu, zato so vse informacije, s katerimi razpolagamo, iz časnika Meridiano, kjer so o teh trgovcih sicer poročali zelo senzacionalistično. Opisovali so jih kot gangsterje, kavboje na meji ... Vseskozi so vzpostavljali povezave z divjim zahodom,” je dodala D'Ercole.

A vestern estetiko so posvojili tudi trgovci z jeansom. Trgovina Giovani v ulici Roma, ne Giovanni, kjer so večinoma prodajali kavbojke Fiorucci, je bila kot iz vestrna, se spominja. Vodila jo je družina Cucchiani, ki si je čez noč lahko omislila dva lamborghinija. Takšen je bil namreč promet v teh časih, likvidnost je bila ogromna ... Manuel Laghi pa je imel drugačne ambicije, filmske. Citiran je na IMDB-ju kot producent filma Acapulco, seconda spiaggia a sinistra z Gigijem Andreo v osrednji vlogi.

Kavna norija pred Cremcaffejem

Obhod se je zaključil na trgu Goldoni v kavarni Cremcaffe Prima Rovisa oziroma tako imenovanega kralja kave, sicer Istrana iz Žminja. Rovis je bajno obogatel na račun prodaje desetkilogramskih paketov kave, zaradi navala pa je bojda moral kar nekajkrat na pomoč poklicati tudi policijo, ki je kdaj pa kdaj v zrak izstrelila tudi nekaj strelov, da se je množica kupcev kave pomirila.

Rovis je sicer za Jugoslovane dal narediti tudi posebno mešanico za turško kavo, Minas. Med drugim je dal snovalcem mešanice tudi navodilo, da se mora njena kislina ujemati z jutranjim šilcem slivovke pred odhodom na delo. To mešanico, zapakirano v embalažo v barvah jugoslovanske zastave, so po besedah D'Ercole prodajali tudi ob sobotah v Giovanniju. Ta mešanica je sicer še danes na voljo in prihaja iz Brazilije, iz regije Rio Minas, večina je arabica, ki so jo nato še mešali z manj kakovostnimi vrstami kave.

Začetek konca tržaškega eldorada leta 1981

Za tržaške trgovce, ki so jezdili na valu jeansa, je bilo leto 1981 usodno. Tega leta so oblasti iz fitosanitarnih razlogov “preventivno” zaprle meje, domnevno zaradi epidemije peronospore vinske trte. V tem času pa je tudi dinar začel drastično izgubljati vrednost in tisti Jugoslovani, ki so se hoteli odpraviti v tujino, so imeli še nekaj dodatnih birokratskih obveznosti z dokazovanjem, da si to lahko privoščijo.

Posledice zaprtja meja so se takoj poznale. Že leta 1982 je veliko trgovin zaprlo svoja vrata, med temi je bil tudi zelo priljubljen cilj številnih Jugoslovanov, trgovina Darwil. “Na vratih so izobesili sporočilo, da so zaprti zaradi dopusta, a dejansko trgovine niso nikoli več odprli,” pove D'Ercole. To se je zgodilo nenadoma, trgovci so se morali preusmeriti, številni pa so zaključili s poslovanjem. “V tem času je bilo preprosto preveč trgovcev na drobno z oblačili. Ko enkrat Jugoslovanov ni bilo več v Trst, ti trgovci niso več mogli preživeti,” je o predimenzioniranosti tedanjega tržaškega trgovskega sektorja, ki se je po številu trgovin z oblačili na prebivalca približeval nekajkrat večjemu Milanu, dodala D'Ercole.

Kam pa je izginilo vso bogastvo? V kazinojih v Portorožu in Lipici? Dobršen del naj bi zakockali, da. Med njimi pa je bilo tudi nekaj takih, ki so denar naložili v domove za starejše. “Da, največji domovi za starejše na Tržaškem so nastali tudi s kapitalom trgovcev z jeansom,” sklene D'Ercole.

---