Blagoslov in pasti velikih pričakovanj

Z velikimi pričakovanji, ki jih hranijo velike obljube, je vedno križ. Tako kot so po eni strani blagoslov, ki daje pospešek, so po drugi strani odgovornost in lahko tudi past. Kritičen del civilne družbe je namreč vedno na preži. In če se obljube ne uresničijo, ne odpušča.

Če je ob koncu decembra ponavadi čas, ko ljudje naredijo obračun, kaj (jim) je prineslo iztekajoče se leto, je začetek novega leta čas za načrte. Saj vemo, kako to gre: Micka se zaklinja, da bo shujšala za vsaj tri kilograme, še bolje pa kakšnega več, Jože, da bo končno nehal kaditi, pa tudi pil da bo malo manj, Mateja si obeta, da bo vendarle začela več hoditi na sprehode v naravo in manj po trgovinah, Luka, da bo le zbral pogum, poslal šefa k vragu in poiskal novo službo ... In potem se uresniči, kar se.

Obvladovanje skoraj vseh vzvodov moči omogoča lažje delo, a je hkrati skušnjava, ki lahko hitro zapelje v obvladovanje vseh in vsega in se ji morajo na daleč ogniti. Obujen dialog s civilno družbo, ki so ga najbolj poudarjali, pa postaviti med prednostne naloge in ga dosledno izvajati. Kritična civilna družba ne odpušča.

Optimizem ponavadi vedno poganjajo pričakovanja. Pri takšnih malih, osebnih še gre, kaj hočeš, odvisen si od samega sebe, pa potem sebe po prstih, če obljubljenega ne izpolniš. Z velikimi pa je križ. Predvsem s tistimi, ki jih na veliko spodbujajo drugi. In če kdaj, je na političnem parketu to čutiti v letošnjem letu. Vse pa se je začelo v lanskem, ko so obljube, da bo odslej drugače, letele z nadzvočno hitrostjo, v vseh mogočih krivuljah in čez vse leto. Da bo, si je recimo po dveh letih stampeda Ivan Janezove vlade, ki si je pokorila ali vsaj poskusila pokoriti vse pore družbe, obetal krepek del volilnega telesa, ne le kolesarji in aktivisti. In bianco menico položil v roke Robertu Golobu in Gibanju Svoboda, ki je na krilih civilne družbe zavzelo primat, spotoma pa pomalicalo, no ja, v svoja mehka nedrja sprejelo še dve parlamentarni stranki. Samozavest je seveda ob tako prepričljivi zmagi upravičena. A koncentracija tolikšne moči v enih rokah je lahko tudi velika past, skušnjava absolutizma in arogance se namreč v takšnih primerih ponuja na pladnju. Za zdaj sicer še kot možnost. Ker ima Golob ogromno političnega kapitala, se mu prvi večji pok - razkol z notranjo ministrico - ni (še) hudo poznal v javnem mnenju. A kritični del ljudi, ki vodji ponavadi ne sledijo brezpogojno in so zares vzeli obljubo, da bo politiko zamenjala strokovnost, je na preži. Posebno v letošnjem reformnem letu.

Kdor namreč daje zelo velike obljube in zaveze, je deležen bistveno bolj kritične presoje. Hej, vprašajte kaj o tem nekdanjega premiera Mira Cerarja, ki se ni ustavil govoriti o etiki in morali, poštenosti in sorodnih vrlinah, potem pa so mu ravno te besede ob vsakem zdrsu njegovih veselo metali v obraz. Ali pa nekdanjega premierja Marjana Šarca, ki ni nehal opominjati, kako je treba lestvico standardov postaviti zelo visoko, nato pa se je denimo že po par mesecih moral ukvarjati z afer(ic)o “ukradeni sendvič”, ki mu jo je pridelal njegov poslanec ...

Novi obrazi in stranke se hitro vzpnejo in nato večkrat kot ne poniknejo. Večinoma zato, ker jih ljudje, polni pričakovanj, izvolijo kot svežo alternativo, čez čas pa ugotovijo, da so dobili še en obraz, utopljen v sivo povprečje enakega. Tako kot jih velika pričakovanja naredijo, tako jih, če se ne uresničijo, odpihnejo.

O tem, kako se previsoka pričakovanja, ki so obilno in redno pognojena z velikimi besedami in obljubami, lahko pri ljudeh hitro obrnejo v svoje nasprotje, bo kaj vedel povedati tudi zdaj že bivši novogoriški župan Klemen Miklavič. Razvojni preboj in vizija (skratka “think big”) sta bili besedi, ki sta odzvanjali ob vsaki priložnosti, ki ju ni nehal poudarjati in na katerih je zastavil vse. Hecno, upravičeno bi bilo reči, da v štirih letih ni naredil manj kot njegovi predhodniki, nekaj stvari je zastavil dolgoročno, a je šel v zgodovino kot prvi in edini župan v Novi Gorici, ki je vladal le en mandat. (Pre)velike besede, ki so dvignile pričakovanja publike, in v primerjavi z njimi (pre)majhna realizacija?

Njegov naslednik Samo Turel, ki se je na županski stol usedel 22. decembra, in lista Gibanja Svoboda, ki je dobila 43 odstotkov svetnikov, dolguje precejšen del uspeha fenomenu Golobove stranke. Res je, da je v Novi Gorici znala najti šibko točko županskega tekmeca, ki je žulila mnoge, in jo ubesedila v preprost, a učinkovit slogan Odprimo vrata, a to je bil slogan, poanta pa so bila spet velika pričakovanja. V Novi Gorici se je kot kopija ponovila zgodba volitev v DZ. In pred Turelom in njegovimi 14 svetniki, ki so v minulih dneh šele dobro začeli mandat, so iste dileme kot jih ima Golob in njegovih 41 poslancev že dobrega pol leta. Obvladovanje skoraj vseh vzvodov moči omogoča lažje delo, kar je blagodejno, a je hkrati skušnjava, ki lahko hitro zapelje v obvladovanje vseh in vsega in se ji morajo na daleč ogniti, obujen dialog s civilno družbo, ki so ga najbolj poudarjali, pa postaviti med prednostne naloge in ga dosledno izvajati. Eno je neločljivo povezano z drugim, prav na teh dveh točkah bodo novo novogoriško oblast, ki ima zdaj, enako kot njen šef v Ljubljani, veliko kredita, ljudje daleč najbolj kritično presojali. Aktivna civilna družba namreč ne odpušča. Velike zaveze o konstruktivnem sodelovanju v skupno dobro in dajanju prednosti dobrim predlogom, ne glede na to, kdo jih poda, ki so odzvanjale konec decembra, je lepo slišati, a ključno je, da se udejanjijo. Ob učinkovitem vodenju in izpolnjevanju razvojnih izzivov, na čelu z EPK, bo to lakmusov papir.


Preberite še


Najbolj brano