Adijo, Ulica Osvobodilne fronte
Krošnje, ki so mi v pisarni vseskozi na očeh, pogled moram samo malček odmakniti od zaslona, zdaj niso bohotne. Tiste zadaj ohranjajo zelene iglice, te spredaj pa so izgubile liste in v nebo vijejo gole veje. Tako je zmeraj: nekaj ostane, ostalo gre ...
Saj veste, naš časopis po šestih desetletjih zapušča ulico najlepšega imena - Osvobodilne fronte. Saj razumete, leta letijo in časi se spreminjajo. Renesančno-baročna palača Tarsia v središču Kopra je stara dama, velika plemkinja, ki terja drago nego, novinarski kruh pa je iz dneva v dan trši, rezati si ga zmorejo vse redkejši ...
Ko je v WC-ju počila cev in je voda divje brizgala naokrog, ni bilo druge: slekel sem se do spodnjih gat, skočil noter, zaprl ventil - in se mimogrede še stuširal.
Razumemo, razumemo, ločitev je neizbežna, nujna za preživetje. Pa nam ne bo lahko še zadnjič prestopiti počenega praga stare bajte. V davnini bleščeča, potem zanemarjena in naposled spet očedena dama še premore nemalo lepote: restavrirane poslikave v veži, plemiškega orla z razprtimi krili visoko na pročelju, levjo glavo na masivnih vratih, kajpada modrih ... Plošča ob vhodu mimoidočim pravi, da je tam pred debelimi tremi stoletji živel organist in skladatelj Antonio Tarsia. Žal zraven ni napisa, ki bi oznanjal, da je mladina veliko pozneje prav tam vstopala v klub Ray Charles, kjer so septembra 1965 prvič nastopili koprski srednješolci, kmalu zatem po vsej Jugoslaviji slavni Kameleoni.
In še veliko pozneje smo v palačo radi prihajali novi srednješolci. Gimnazijci smo prve prispevke za mladinsko stran pisali po pouku. Na roko. Na liste, iztrgane iz zvezka. Za mizicami bližnjih lokalov: v Istranki, v Pinkyju, novinarske veterane v veselih tovarišijah smo opazovali v Pressu, ki je bil tesen, a nas je zmogel gostiti presenetljivo veliko ... Nobenega od teh lokalov ni več. V nekdanji Istranki v nekdaj ribiški Bošadragi je zdaj hostel. Notranjost je povsem predrugačena, prepoznal sem le še del oboka. In ko so prašni Press za vogalom naše palače prenavljali v stanovanje, sem pokukal noter, delavcem positnaril s predavanjem o zgodovini prostora in pomenu tistega zrcala, pred katerim ni bilo več šanka ... Pojma niso imeli, o čem brbljam. No, pred kratkim je vrata vendarle spet odprl legendarni Circolo, kjer pa je gola ploščad le še žalosten spomenik padlemu vrtu.
Ne obupujmo! Časi se spreminjajo, a življenje gre naprej. Tudi ulica še zna zažuboreti. Kako so po njej zadnjič letele gimnazijke! Živahno so čebljale o integralih, polinomih, ulomkih, ugotavljale, katera je v testu izračunala prav in katera se je uštela. Ne moremo pa izračunati, koliko smeha in joka, veselja in gneva, sreče in nesreče se je zvrstilo na tej ulici. Novinarski ulici. Še pod prejšnjim županom smo kolegi s Primorskih novic in sosednjega RTV-ja ugotavljali, da bi mestna oblast lahko Ulico OF na obeh koncih zagradila, postavila orožnike tako na Čevljarski kakor Gallusovi - in dobili bi nemoteč novinarski geto.
Je pa znal biti v najboljših časih vse prej kot miren. V spominu še donijo gromki možakarji, zaposleni na radiu in televiziji, ki so med pomenkovanjem z živahnimi glasovi napolnili celo ulico in odmevali v sosednjo. Ha, kako smo se v pisarni režali, ko je tisti režiser sredi poletnega dne sredi parkirišča - našega malega trga - v mobi vpil, da smo ga slišali vsi ob odprtih oknih naokrog: “Ti povem, ampak samo tebi, res ne govori okrog, ker je zaupno ...”
Koliko lepih trenutkov večnosti nam je pričarala glasbena šola, iz katere se oglašajo najrazličnejši inštrumenti, petje in tista najprijetnejša: kakofonija uglaševanja, ogrevanja glasbil. Koliko cigaret je v vseh teh letih zažarelo na balkončku nad ulico, koliko ptičkov, ki so prileteli v palačo, smo reševali, vračali v nebo ... Ha, pestra je že zgodovina našega malega stranišča! Še pomnimo, kako se je vanj zaklenil kolega in po nesreči zlomil ključ. Nato je notri zlahka čakal na serviserja, saj si je tja, kamor gre še cesar peš, zmeraj znosil lep kupček domačega in tujega tiska. Ko je v taistem WC-ju počila cev in je voda divje brizgala naokrog, ni bilo druge: slekel sem se do spodnjih gat, skočil noter, zaprl ventil - in se mimogrede še stuširal. (Res škoda, da takih prizorov na dnevih odprtih vrat ni bilo mogoče prikazati tudi vam, dragi bralci, predrage bralke.)
Koliko vsega je bilo - in še bo - na tej naši ulici, ki niti ni tako dolga. (Tistih 168 korakov nisem nikoli štel.) Pa niti ni edina ulica prelepega imena, ugotavljamo zdaj, pred selitvijo. Z Ulice Osvobodilne fronte na Cesto Marežganskega upora - zveni kakor Mefov komad, a ne?
Pred mnogimi leti, že precej pred odločitvijo, da prodamo palačo, sem sodelavkam in sodelavcem tu in tam spisal kako pesmico. Tudi očitno preroški Oglas:
Le dobrim po srcu brezplačno oddamo
palačo prastaro z ohranjeno kramo:
zaslone, beležke in mizice, vrata
pa vedno zaspane oči sindikata,
potočke zapiskov, zapisnikov slap ...
Le dobrim po srcu - drugače vas kap.
***
In zdaj? Panonski mornar je na koncu zmeraj zapel: Odlazi cirkus, za sve je bolje tako ... Na mestu, kjer je stal šotor, bo ostala okrogla sled. Počasi bo tudi ta izginila. Prej ali slej bo sonce spet posijalo, mar ne?