Ni vse zlato, kar se sveti in prisega na bolnike

Za vse to mora imeti najožja skupina z zdravstvenim ministrom na čelu ob pogumu tudi zelo čvrsto hrbtenico, veliko mero zdrave pameti in biti sama vsestranski zgled. Zanašati se le na mnenja domnevnih avtoritet - svetovalcev, ki se znajo zlasti dobro prodajati, nimajo pa primernih praktičnih izkušenj, je naivno. Razmere so preresne, da bi še lahko dopuščali diktat zavarovalniških lobijev, ki jih zanima le dobiček na račun dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, ki je pravzaprav obvezno. Preresne so tudi, da bi še popuščali nekaterim pretkanim sindikalistom, ki imajo le polna usta branjenja interesov bolnikov, branijo pa zgolj svoje. Kar je sprevrženo in sproža bes državljanov.

Nad napovedano stavko Fidesa se zgražajo tudi mnogi znani zdravniki. Nedavno jo je raztrgal priznani zdravnik dr. Janez Jančar na shodu Civilne iniciative Glas ljudstva v Ljubljani ob predstavitvi kampanje Ustavimo rušenje javnega zdravstva. Napovedana stavka zdravniškega sindikata Fides je, in to kljub nedavnemu dogovoru o zvišanju plač predvsem mladim zdravnikom, po njegovo dejanje brez primere in izsiljevanje države, ki se ni ustrezno ostro odzvala. “Žal sklicevanje na zdravniško etiko med neredkimi mojimi poklicnimi kolegi vzbuja v najboljšem primeru le pomilovalno nasmihanje. Zdravniška stavka deluje kot cinično mahanje z rdečo cunjo pred očmi prizadete javnosti, ki tega zlepa ne bo pozabila.” Še zlati zdaj ne, ko je že več kot 130.000 ljudi brez zdravnika in podpirajo kampanjo za ohranitev javnega zdravstva. Le upamo lahko, da bodo to resno dojeli tudi minister in vlada, ki ne smeta več popuščati pohlepnemu izsiljevanju.

Nujnih preudarnih ukrepov je še veliko. Zanje so potrebni pogum, odločnost, znanje in usposobljeni svetovalci. Ki niso le teoretiki, domnevne in samooklicane avtoritete. Teh je na sceni že predolgo preveč. Tudi koristni, kot se izkazuje, niso.

Bi pa moral minister Bešič Loredan vedeti tudi, da se ne sme oživljati strokovnih predlogov, ki so že pred sedmimi leti pogoreli in so jih župani, občani ter stroka v neposredni proizvodnji - v zdravstvenih domovih in urgentnih službah že takrat prepoznali za škodljive. Zdaj znova zbuja ogorčenje isti predlog o reorganizaciji, natančneje skrčenju mreže dežurnih zdravnikov in dežurne zdravniške službe v zdravstvenih domovih v mnogih občinah, zlasti manjših in podeželskih. Gre za krčenje mreže nujne medicinske pomoči (NMP), ki jo kani ministrova delovna skupina kar počez oklestiti. Dobesedno na pamet naj bi odzivni čas, ki ga potrebuje zdravnik, da prispe do kritično bolnega, dvakrat podaljšala! Torej iz zdaj že omogočenih desetih minut na debelih 20! Kot da ne bi že osnovnošolci vedeli, da pri možganski kapi bolnik praviloma umre, če mu zdravnik ne pomaga v desetih minutah! Tak predlog bi v bolj urejeni družbi takoj zamajal ministrski stol in spodkopal njegovo kredibilnost, saj gre za tipičen izum ljudi, ki sploh ne poznajo dela zdravnika in reševalca na terenu, za umotvor meščanov, ne pa hribovcev in ljudi dobrega zdravja, ki se jim tudi, ko zbolijo sami ali njihovi bližnji, zaradi dobrih zvez takoj odprejo vrata vseh ambulant.

Še dobro, da so informacije o takem delovnem gradivu še pravočasno ušle v javnost. Ne glede na to, kdo in komu jih je razposlal. Kajti, bilo bi res škoda tratiti čas in denar za nadaljnja snovanja tako škodljive reorganizacije NMP, kot se je zdaj razvedelo. Zato je pričakovati, da bo vse te umnike spametoval bes javnosti in neposredne stroke in da se bo te zadeve lotila bolje strokovno usposobljena skupina. Takšna, ki bo mrežo NMP snovala z več zdrave pameti, z boljšim poznavanjem terena v celotni Sloveniji in v najtesnejšem sodelovanju s stroko, upoštevaje zahteve ljudi.

Zakaj ministra Loredana nihče od sodelavcev ni opozoril na klavrno zgodovino tega, že prežvečenega predloga? Pa bi ga moral že zato, ker si je na njem že umazala ugled takratna zdravstvena ministrica Milojka Kolar Celarc. Očitno so zdaj ta umotvor nekateri izvlekli iz naftalina ter tako pripomogli h krnjenju že tako načetega ugleda ministra in njegove ekipe. Vse bolj je pri vse več ljudeh, ki niso bedaki, slišati, da ta minister z ekipo ni v ničemer boljši in sposobnejši od predhodnih in bo njegova zapuščina še slabša.

Kolar Celarc si ni upala dregniti v zavarovalništvo, iz katerega je sama izšla, in ukiniti že takrat zahtevanega dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja. To se očitno niti zdaj ne bo zgodilo, čeprav ga odločno zahtevajo prebivalci, mnogi zdravstveni delavci, koalicijska Levica, kolesarski protestniki in Civilna iniciativa Glas ljudstva. A očitno nihče ne upa narediti carskega reza, ker se boji, da bo kapital silovito branil dobiček. Vendar je skrajni čas tudi za to potezo. Mora se najti prava avtoriteta zanjo, če ta vlada misli resno z ohranitvijo javnega zdravstva.

Tudi pomanjkanje družinskih zdravnikov bi se dalo omilili z interventno zakonodajo. S spremembo, ki bi dopolnila koncesije za osnovno zdravstvo med drugim z zahtevo, da morajo povsod v NMP obvezno sodelovati tudi pri koncesionarjih zaposleni v osnovnem zdravstvu in vseh vrst specialisti. Tako bi vse zaposlene v družinski medicini povsod izenačili in okrepili ekipe. Kar bi zmanjšalo odliv tega kadra h koncesionarjem. Ukrep je nujen zaradi višjih interesov države!

Nujnih preudarnih ukrepov je še veliko. Zanje so potrebni pogum, odločnost, znanje in usposobljeni svetovalci. Ki niso le teoretiki, domnevne in samooklicane avtoritete. Teh je na sceni že predolgo preveč. Tudi koristni, kot se izkazuje, niso.


Preberite še


Najbolj brano