Marko Pavliha o schengnu in arbitražni razsodbi

Naša južna soseda bo s 1. januarjem vstopila v t.i. schengensko območje, kar je načeloma dobra novica. Toda pred tem sta obe državi pripravili vsaka svojo enostransko izjavo glede veljavnosti nesrečne arbitraže, kar zopet greni zaželeno sodelovalno evropsko vzdušje. prof. dr. Marko PavlihaFakulteta za pomorstvo in promet Univerze v Ljubljani

Slovenija poudarja, da je meja med državama določena z arbitražno razsodbo, ki je končna in obvezujoča, Hrvaška zatrjuje, da jo ne obvezuje. V mednarodnem pravu velja, da so podobni pridržki oziroma rezerve sicer izraz suverenosti pogodbenih držav, a sta oslabljeni integralnost in avtoriteta pogodbe, h kateri so dane rezerve. V konkretnem primeru gre predvsem za preventivni politični potezi, da se javnost in predvsem volilce opozori na ločnico med schengenskim režimom in arbitražno razmejitveno odločbo, pri kateri ena država še naprej vztraja, druga pa jo ne priznava.

Slovenija bi sicer lahko z vetom nasprotovala vključitvi Hrvaške v schengen, vendar bi bila takšna gesta škodljiva tako zaradi politične reakcije Evropske komisije, preostalih držav članic in širše mednarodne skupnosti, kakor zaradi prometne (ne)pretočnosti med obema državama, ki je zlasti med turistično sezono katastrofalna.

Zdaj nam ne preostane nič drugega, kot da arbitražno razsodbo postopoma in vsaj delno, korak za korakom uveljavljamo sporazumno s Hrvaško in pri tem iščemo vzajemne, lahko tudi originalne rešitve.

Svojo relativno močnejšo pogajalsko pozicijo glede meje smo že zdavnaj in večkrat zapravili, denimo po drugi svetovni vojni, ob osamosvojitvi obeh držav, med pogajanji za včlanitev Hrvaške v Evropsko unijo, ko bi lahko vztrajali pri predhodni rešitvi kopenske in morske meje, pri usklajevanju končnega besedila sporazuma o arbitraži, iz katerega je v končni verziji izpadlo načelo pravičnosti (ex aequo et bono) ali iskanju boljšega načina reševanja spora, na primer pred Meddržavnim sodiščem v Haagu, seveda z dogovorom o uporabi načela pravičnosti. Za nameček smo medtem prejeli zaušnico od Sodišča Evropske unije v Luksemburgu, kar nas je dokončno postavilo v podrejen položaj.

Zdaj nam ne preostane nič drugega, kot da arbitražno razsodbo postopoma in vsaj delno, korak za korakom uveljavljamo sporazumno s Hrvaško in pri tem iščemo vzajemne, lahko tudi originalne rešitve. Nigerija in Kamerun sta denimo potrebovala deset let, da sta implementirala sodbo Meddržavnega sodišča glede morske in kopenske razmejitve, nekatere države še mnogo dlje. Sporazum je običajno dober za obe stranki, če izhaja iz skupnih interesov, namesto enostranskih. Učinkovita pogajanja morajo biti namreč interesna in ne pozicijska, kar je bila v preteklosti predolgo slaba navada obeh držav, zato smo se vrteli v začaranem krogu, ki je razjedal medsosedske odnose.

Evropska unija spodbuja ekonomsko, socialno in teritorialno kohezijo ter solidarnost med državami članicami. V Pogodbi o Evropski uniji je tudi izrecno zapisano načelo lojalnega sodelovanja, na podlagi katerega se Unija in njene članice medsebojno spoštujejo in pomagajo pri izpolnjevanju nalog, ki izhajajo iz primarnega evropskega prava. Dogovori med članicami, ki upoštevajo temeljne vrednote EU kot je recimo spoštovanje pravne države, bi morali biti torej povsem običajni, a jih je žal premalo.

---