Župan, vrnite nam spomin na svobodo

Brutalno so jih mučili, pretepali, si mazali roke z njihovo krvjo ... Da bi jetnika ustrelili? Ne. “Kroglo si mora najprej zaslužiti. Kakšna kazen pa je, če te takoj ustrelijo?” je godrnjal fašistični mučitelj. Ampak danes o tem ničesar ne izve, kdor se nad garažno hišo sprehodi po ploščadi, ki ji pravijo park. Park bledega spomina.

Vem, vem, tarejo nas hujše nadloge, koga pa še brigajo spomin, svoboda in druge neoprijemljivosti. Pa tudi sicer sem raje počakal, da pririnemo do konca supervolilnega leta. Ljudje znamo biti žleht, nisem hotel tvegati, da mi kdo pripiše zlobne nakane, rušenje katerega od županskih kandidatov, vsiljevanje, izsiljevanje, saj razumete. Za povrh so nam pred volitvami pripravljeni obljubiti karkoli, ne samo dvigala na Markovec, ampak tudi tekoče stopnice do Pomjana, Marezig, Šmarij in Svetega Antona. Je bolje počakati na streznitev.

Ne obnašajmo se, kakor da je bil pred Popovičem samo pračlovek. Bili so mnogi, marsikaj so izkusili, še nam šepečejo, le prisluhniti moramo.

Gremo k stvari. Predlani, ob 110. obletnici njegovega rojstva in 40. obletnici smrti, sem se ukvarjal s Cirilom Kosmačem. Sled me je privedla do zloglasne koprske jetnišnice, o kateri danes ni ne duha ne sluha. Gromozansko zgradbo, ki naj zastrašujoče izstopa iz mestne vedute, je v 19. stoletju dala postaviti Habsburška monarhija, porušili so jo v letih 1948, 1949. “Koprska Bastilja” je nudila 2109 neudobnih postelj, v letih 1941-1943 so fašisti vanjo stlačili več kot 5000 upornikov. Njene razvpitosti se je leta 1973 v koprski knjižnici spominjal nobelovec Ivo Andrić: “Veseli me vaš napredek! Kako zaostali so bili nekoč ti kraji. Kakšen glas je šel o Kopru po vsej Avstro-Ogrski! 'Svršićeš u Capodistria.' Otroke smo strašili s kaznilnico v Capodistriji. Tja so pošiljali samo tiste, ki so dobili več kot deset let.”

Ciril Kosmač, kot sodelavec TIGR mladoletni jetnik tudi v Kopru, je že desetletje pred drugo svetovno vojno ponoči prebegnil čez mejo in v jugoslovanskem emigrantskem tisku objavljal pričevanja o nasilju na Primorskem, vztrajno svaril pred fašizmom, še dolgo po vojni pa negoval spomin, ki naj bo zlasti opomin. Zraven je bil, ko so leta 1959 na pročelje nove Osnovne šole Janka Premrla - Vojka v Kopru vzidali ploščo, pravzaprav dve, slovensko in italijansko. Besedilo, ki presega preprosto navajanje podatkov, je v obeh jezikih napisal prav on: “Na tem mestu so se do leta osvoboditve 1945 dvigali mrki zidovi koprske ječe. V njenih temnih celicah je moralo nešteto borcev za svobodo pretrpeti strahotne muke in tudi smrt, da zdaj ti, človek svobodni v domovini svobodni, lahko mimo greš. Spomni se njih upornega duha in človečanske misli, ki sta rušila ječe, ter varuj svoje domovine in svojega ljudstva prosto pot!” V časopisu Slovenski Jadran, predhodniku Primorskih novic, je objavil novelo Utrinki iz ječe, kjer se spominja trpljenja v mračni ječi, kjer zdaj stoji “svetla nova šola”.

Potem ko so porušili še šolo in zradirali tudi drugo zgodovino, me je zanimalo, kje sta končali plošči. Poznavalci so me podučili, da so ju začasno shranili v sosednjem muzeju. Čakata, da ju po prenovi Muzejskega trga in dograditvi garaže vrnejo tja, kamor sodita, kjer naj s pomembnim sporočilom spet nagovarjata mimoidoče. Seveda, sem prikimal, logično, smiselno, pravilno. A sem županu in njegovim lani vseeno poslal opomnik. Da ne bi pozabili. Za vsak primer. Z občine so odgovorili, da sta plošči “shranjeni v zgornjem vrtu Pokrajinskega muzeja Koper, kjer je tudi omogočena njuna javna dostopnost”. In da “trenutna zasnova novega javnega prostora nad garažno hišo ne predvideva umestitve spominskih plošč”.

Zatem nam je Drago Jančar v muzeju predstavil roman Ob nastanku sveta. Ker vem, da ve, kako pomembne so te reči, sem ga pospremil do plošč v “zgornjem vrtu, kjer je omogočena njuna javna dostopnost”. Previdno sva prestopala tehnične ovire, se preko najlona in kartona, tudi kak kabel je bil vmes, prebila do kotička, v katerem žalostno sameva več plošč.

Ah, kako drugače je v Berlinu, kjer sem se letos znašel med turisti, ki smo na tablah vzdolž ostankov slavnega zidu brali, kako in kaj je bilo tam. Za debelo knjigo besedil in fotografij! Tudi ob vhodih v koprsko garažno hišo so besedilca, kratka, pospremljena z angleškim in italijanskim prevodom. Ampak belih črk na beli podlagi nihče ne opazi. Najbrž se kakemu oblikovalcu zdijo fensi šmensi, a še kadar ti jih pokažejo, se moraš namučiti, da kaj razbereš. Bogme, če bi se fašisti tega domislili, bi javnih napisov v slovenščini ne prepovedali. Dovolili bi jih - z belimi črkami na beli podlagi!

Skratka, naj kolumno zlorabim za konstruktivni predlog, za skupno dobro: vrnite nam spomin na svobodo. Volja vselej najde pot. Ne obnašajmo se, kakor da je bil pred Popovičem samo pračlovek. Bili so mnogi, marsikaj so izkusili, še nam šepečejo, le prisluhniti moramo.

Nočem verjeti, kar so naši borci za svobodo brali nad vhodom v ječo: “Opustite vsakršno upanje, vi, ki vstopate!” Danes, ko svobodo pišemo z veliko začetnico in je podprla tudi koprskega župana, si še bolj upam upati. Sploh v bleščeči dobi, ko je mesto polno utripajočih lučk in sijočih živali, še zlato kočijo premoremo in tržnica je razsvetljena bolj kot operacijska dvorana. Kdove, morda bi pa kdo postal tudi ob tistih ploščah, če bi stali med ljudmi. Morda bi se zamislil. Razmislil. Morda - ali si drznem sanjati že preveč? - kak mlad človek.


Preberite še


Najbolj brano