Čim prej, tem bolje

Tako, preko palca, bi rekel, da naslovni “čim prej, tem bolje” v večini primerov najverjetneje tudi res drži. Tudi sam imam sobotni časopis v poštnem nabiralniku raje čim prej. Seveda pa to ne pomeni, da bi moral dostavljavec vstajati sredi noči in mi že pred zoro dostaviti sobotno čtivo.

Vprašanje pa je, na koga ali na kaj se nanaša tisti “tem bolje”. Kdo ali kaj je tisti / tisto, ki je “na boljšem”. V primeru omenjenega sobotnega časopisa je čim prej očitno bolje zame, ne pa tudi za dostavljav(ko)ca. Posebej ne, če je bral(k)cev tipa “rana ura, zlata ura” veliko. V tem primeru bi najbrž na račun dostavljavk in dostavljavcev celo peki izgubili svoj nekdanji primat najzgodnejših.

Ste prebrali, kaj v življenju počne četrti najbogatejši Slovenec? Prekupčuje. Legalno. S podnebjem. No, s kuponi, natančneje emisijskimi kuponi. To so pravzaprav nekakšni bratranci kuponov za hrano in pijačo iz kakšnih šparov, hoferjev, merkatorjev in drugih veletrgovcev. Bogati bratranci

No, da je “čim prej, tem bolje” so očitno prepričani tudi v mednarodnih zvezah, ki skrbijo za zimske športe. Tako smo uvod v letošnjo zimsko sezono smučarskih skokov, tega zimskega športa par excellence, doživeli že zgodaj jeseni. O zimi in snegu seveda ni bilo ne duha ne sluha in ob doskokih na plastiko se je človeku zdelo, da pravzaprav gleda zaključek poletne sezone. No, resnici na ljubo se kaj lahko zgodi , da se bo ta nekdaj izključno zimski šport kaj kmalu prelevil v značilno poletnega. Segrevanje planeta je tu in zdaj in glede na neverjetno lahkotnost odlašanja s sprejemom radikalnejših ukrepov za zmanjševanje izpustov toplogrednih plinov, se tudi smučarskim skokom in ostalim zimskim športom nedvomno obeta radikalna “otoplitev”.

Doktor Branko G., Janezov strokovnjak za ledene dobe in črne mačke ter specialist za karantanskega panterja, sicer pa tudi izjemen poznavalec polpretekle zgodovine Nemčije, se sicer s tem ne bo strinjal in bo najbrž še naprej prepričeval neuko ljudstvo na povolilni strani Alp v svoj prav. In ne bo imel lahkega dela, saj je tudi ob pravkar minulih referendumih ugotavljal, da ljudje nismo imeli pojma o čem glasujemo, da smo bili zavedeni in kar je še teh na pasjem repu prinesenih strokovnih ugotovitev. Še dobro, da ima neuko ljudstvo take izjemne strokovnjake kot je doktor Branko G., ki imajo jasen in razumljiv odgovor na vsako, še tako zapleteno vprašanje.

Škoda, da ga nismo poslali v Sharm El Sheik na podnebno konferenco. Tam bi lahko s svojo razlago planetarnega dogajanja udeleženkam in udeležencem prihranil kar nekaj časa. In ker je čas menda denar, tudi denarja. In potem nam ne bi bilo treba razmišljati o na primer zmanjševanju prometa, tako tovornega kot potniškega, pa naj se ta odvija po cestah, po morju ali v zraku. Z lahkoto bi dograjevali nove in nove avtocestne pasove, gradili in splavljali vedno večje tovorne in potniške ladje, gradili pristanišča in letališča. Brez slabe vesti bi tako lahko še naprej tovorili z juga na sever in z vzhoda na zahod vse mogoče, od od ljudi iz ene prestolnice v drugo, kislih kumaric in avokada, do lončnic, plastičnih račk, smrečic, rož, modnih dodatkov, novoletnih lučk in okraskov ter seveda poceni oblačil in obutev opremljenih z imeni znanih modnih znamk, brez katerih to sezono pač ne moremo med ljudi. Prav tako bi lahko brez slabe vesti še naprej proizvajali in vozili prevelike in pretežke avtomobile ter pri tem dosledno upoštevali naslovni rek “čim prej, tem bolje” in drveli po cesti kolikor nam duša da. Na kraj pameti nam ne bi padlo, da bi na primer na avtocestah hitrost omejili na recimo sto deset kilometrov na uro in s tem pomembno pripomogli k manjši porabi fosilnih goriv in manjšim izpustom toplogrednih plinov.

In ko smo že pri izpustih. Ste prebrali, kaj v življenju počne četrti najbogatejši Slovenec? Prekupčuje. Legalno. S podnebjem. No, s kuponi, natančneje emisijskimi kuponi. To so pravzaprav nekakšni bratranci kuponov za hrano in pijačo iz kakšnih šparov, hoferjev, merkatorjev in drugih veletrgovcev. Bogati bratranci. Vredni so namreč lahko veliko več. Lahko vas pripeljejo na četrto mesto najbogatejših Slovencev in verjetno še višje.

Sistem trgovanja z emisijskimi kuponi je bil sicer zamišljen kot ključni sistem v boju proti podnebnim spremembam in ne kot sredstvo za bogatenje. Vsak emisijski kupon namreč predstavlja eno tono ogljikovega dioksida ali pač kakšnega drugega plina, ki prispeva k ogrevanju Zemljinega ozračja, podjetja pa morajo za vsako tono toplogrednega plina, ki ga spustijo v ozračje, predložiti emisijski kupon. Nekaj jih sicer dobijo od države brezplačno, če pa proizvedejo več izpustov morajo dodatne kupone kupiti na trgu. Višja kot je njihova cena, močnejša naj bi bila “spodbuda” k zmanjšanju izpustov. Naj bi bila zato, ker se da višje stroške nakupa kuponov seveda preliti v višje cene proizvoda ali v izkazovanje izgube, ki jo v primeru državnega energetskega podjetja (beri TEŠ) pokrije država. Kakor koli.

Učinek sistema emisijskih kuponov na podnebje bi bil nedvomno boljši, če bi se dobički od trgovanja z njimi selili v ukrepe za zmanjševanje izpustov in prilagajanje podnebnim spremembam. Tako pa očitno končajo v žepih prekupčevalcev in se materializirajo v jahtah, privatnih letalih, avtomobilih in drugih porabnikih fosilnih goriv in dragocenih naravnih virov. Škoda. Na izmenično posušeni in poplavjeni strani Alp bi sistem trgovanja z emisijskimi kuponi lahko v lanskem letu v podnebni sklad prispeval slabih osemdeset milijonov evrov. Toliko je namreč samo lani znašal čisti dobiček omenjenega podnebnega trgovca. Seveda pa ti dobički prekupčevalcev niso edina težava sistema emisijskih kuponov, vsekakor pa kličejo k spremembam. Čim prej, tem bolje.


Preberite še


Najbolj brano