Za začetek razstrupljanje

Bistričani so v nedeljo doživeli triumf demokracije in na smetišče lokalne politične zgodovine poslali Emila Rojca. Vanjo se bo zapisal kot kontroverzen župan. Slovenska javnost ga je imela priložnost spoznati - in s tem dno, ob katerega je treščila bistriška politika, - že ko je pred leti zakrožil posnetek njegovega žaljivega in prostaškega izražanja na seji občinskega sveta. Da demokracijo in javne zadeve, od katerih je odvisno življenje občank in občanov, razume precej po svoje, je dokazal tudi s stopnjujočimi se žalitvami in šovinističnimi opazkami na račun novinark, ki jih je med drugim zmerjal s kurami in jim odrekal pravico do spraševanja v imenu javnosti. Da se kdorkoli, sploh pa izvoljeni funkcionar, v javni komunikaciji spusti na tako nizko raven, je nesprejemljivo in nedostojno. Vodstvo SD je zaradi tega potegnilo edino logično potezo in ga izključilo iz stranke, kar so skušali na drugi politični strani relativizirati in minimizirati, češ da so v ozadju drugačna razhajanja, denimo glede migrantske politike. Bila so tudi, a dejstvo, da so mu desni strankarski mediji, vključno s svojo izpostavo na javni RTV, povsem nekritično skušali dati legitimnost z intervjuji in vabili v televizijski studio, je bilo prozorno. Se pa v politično past, kljub poskusom vmešavanja in pritiskom, do katerih naj bi neuradno prihajalo iz samega vrha Rojčevih novih političnih zaveznikov, nazadnje niso ujeli v bistriškem odboru NSi, pač pa s svojo odločitvijo, da v drugem krogu podprejo protikandidata Gregorja Kovačiča, pokazali pogum, pokončnost, samostojnost in zavezanost drugačni politiki.

Rojcu je seveda treba priznati, da mu je po stagnaciji še za časa njegovega predhodnika uspelo izpeljati, tudi s pomočjo evropskega denarja, nekaj prepotrebnih investicij, kar pa tokrat za nov mandat ni bilo dovolj. Občani so namreč vendarle večinsko spregledali, da niti obnovljene ceste niti novi cevovodi ne odtehtajo dejstva, da živijo v napeti in zastrupljeni družbeni klimi, kjer ni medsebojnega sodelovanja, spoštovanja in kulturnega dialoga, pač pa izključevalnost, ignoranca in celo maščevalnost. In da, žal, živijo v zakotni in zatohli občini. Takšna je postala zaradi prevelike apatije in resigniranosti, nemara celo prestrašenosti, ki so se v Rojčevih mandatih zažrli v skoraj vse pore družbenega življenja, nikakor pa ne zaradi pomanjkanja potencialov, kaj šele človeškega kapitala - ta je velik, a je odhajal v preveliki meri drugam.

Občani so vendarle večinsko spregledali, da niti obnovljene ceste niti novi cevovodi ne odtehtajo dejstva, da živijo v napeti in zastrupljeni družbeni klimi.

Prav mobilizacija, ki se je zgodila okrog zmagovalca, Gregorja Kovačiča, je dokaz, da upanje v spremembe ni ugasnilo. Pri Kovačičevem uspehu je seveda vprašanje, ali je šlo le za podporo “novi energiji” ali tudi za glasovanje proti dosedanjemu županu. Kakorkoli, ob tako široki podpori, veliki motiviranosti, jasni viziji in rekordnemu številu mandatov v občinskem svetu, ki prinašajo tudi veliko odgovornost, pozitivne spremembe res ne smejo izostati.


Preberite še


Najbolj brano