Le stopnica do raja
Z malce domišljije si je prizor skorajda moč predstavljati. Trume avtomobilov v strnjeni koloni se pomikajo proti Brniku. Iz avtov vihrajo slovenske zastave. Na letališče se z uspešne svetovne turneje vračajo Laibach, skupina, ki je s svojo umetnostjo v štirih desetletjih postala naš najuspešnejši izvozni kulturni proizvod. Plošče izdaja pri svetovni založbi Mute, prva na svetu je nastopila v Severni Koreji, pravkar je posnela svojo različico Cohenove skladbe Future … In ponosno ljudstvo prihaja na sprejem, kot se za nacionalne junake spodobi. Vsi si želijo selfija z markantnim Milanom Frasom, množica skandira njihovo Tanz mit Laibach, ne, bolje, Brat moj! “Ali čutiš pogum, ki ga je dvignila zarja, v borbi za lepoto sveta?” Ole, ole, oleee, brat moooj!
Malce za hec, večkrat pa zares, se za kakim kulturnim omizjem kdaj rodijo take projekcije. Laibach bi lahko zamenjali z Emo Kugler, režiserko in bodočo Prešernovo nagrajenko, ki je prejela več nagrad v tujini kakor doma, ali pa z Dragom Jančarjem, morda največjim živečim domačim pisateljem. V zraku vselej obvisi vprašanje, zakaj nas uspehi umetnikov ne zmorejo tako razvneti in združiti kakor uspehi športnikov. O psihologiji množic in športa obstaja na tone knjig. Morda si posebno poglavje zasluži še dvojec kultura in Slovenci, ta ambivalentni odnos, “ljubim, spoštujem - sovražim, zaničujem”, pri čemer gnev privre na dan zlasti v časih krize (in desnih vlad).
In ponosno ljudstvo prihaja na sprejem, kot se za junake spodobi. Vsi si želijo selfija z Milanom Frasom, množica skandira Tanz mit Laibach, ne, bolje, Brat moj!
Priznajmo si, v svetu kulture je trenutno vzdušje bistveno bolj prešerno - tako po težki koronski preizkušnji kakor po nič manj težavnem sobivanju z ministrstvom, ki je bolj kakor za kulturnike in umetnike delovalo proti njim. Razmere so se umirile. Raja na zemlji še ni, vedo povedati denimo zaposleni na bibliobusih ... A odnos ministrstva vzbuja vsaj (za)upanje. Ta veseli dan kulture, ki je v soboto spet brezplačno odprl vrata kulturnih ustanov, je lahko zaživel z nekoliko več optimizma. Znova nas je spomnil, da kot narod vznikamo prav iz kulture in da so umetniški presežki, kakršne so razglasili v petek in jih bodo nagradili na predvečer kulturnega praznika, lahko vsem v ponos. In ne, ne bomo vsi vseh razumeli.
Da nam je za kulturo mar, smo nenazadnje pokazali tudi na referendumu o RTV, kjer ni šlo le za odločanje o odpravi vmešavanja politike v vsebino, temveč tudi za podporo strokovnemu in profesionalnemu novinarstvu.
In čisto na koncu: če želimo, da bo kultura res dostopna vsem, je treba poskrbeti, da do nje ne vodijo zgolj strme stopnice. Dobesedno. 3. december je tudi mednarodni dan invalidov. Zanje lahko že vhodna stopnica v galerijo odloči, ali bodo svoj odmerek umetnosti dobili ali ne.