Politična Slovenija 2.0

V Sloveniji smo v nedeljo nemara prišli do “konca zgodovine”. Sledila je še ena večinska zavrnitev nadaljevanja politike prehodnega obdobja, ki se je po treh desetletjih vzponov, padcev in prerekanj potopila v pandemični kolobociji tragičnih zgodb in tragikomičnih reakcij odločevalcev. Super volilno leto je prineslo nova spoznanja in nove “nove obraze”.

V letošnjem letu smo bili povabljeni na dolg politični bal, na katerem pa razen v prvem dejanju, ko smo volili novo sestavo parlamenta, približno polovica volilcev ni želela sodelovati. Spodbudno je, da je bila za slovenske razmere udeležba na državnozborskih volitvah sorazmerno visoka, prek 70-odstotna, kar je velikanski skok glede na volitve pred štirimi leti. A se statistični ris ni nadaljeval. Na predsedniških volitvah je udeležba padla na dobro polovico, kar je sicer bolje kot na volitvah, na katerih je dobil mandat Borut Pahor, nadvse pa čudi izjemno nizko zanimanje za lokalne volitve. Na teh statističnega popravka v drugem krogu županskih volitev skoraj zagotovo ne bo, pričakovana pa je bila najnižja letošnja udeležba na referendumskem trojčku.

Po neuspehu na spomladanskih volitvah je SDS politično akcijo in motivacijo naklonjene publike nadaljevala z zbiranjem podpisov za referendume o zakonih o vladi, dolgotrajni oskrbi in RTV Slovenija. Ambicije so bile, ko so zbrali prek 150.000 overjenih podpisov, velike. Ko so rekli referendum, so mislili na predsedniške in tudi lokalne volitve. In ko so rekli RTV, so - zdaj je to precej očitno - razmišljali o promociji in propagandi. Niti jesenska akcija se jim ni sestavila. Razprave so odpirali na parketu, na katerem jim ni šlo enako dobro kot tistim, ki so jih izzivali.

Komunisti so ostali v zgodovini, tudi njihove politične prakse, dobivamo pa nove, v katerih utegne biti več neposredne vključenosti zainteresirane javnosti.

V letu, ko so ukrepi proti epidemiji vendarle izzveneli in virus ter vse v zvezi z njim ni več prva razpravna liga, smo upravičeno pričakovali razpravo o konceptih, kam in kako naprej. Razmislek so zapletali novi in novi dejavniki, v pomembni meri povezani z vojno v Ukrajini. V Bruslju (spet) nekako niso našli dovolj dobrih in ustreznih odgovorov, karizmatičnih voditeljev, ki bi lahko vplivali na vse bolj devianten tok zgodovine, pa na našem koncu ni na terenu. Čas je, tako je videti, ko bo treba še s kakšno varovalko, ne le članstvom v EU, zaščititi lastne interese. Za tvorno razpravo in klen korak v teh zadevah sta potrebni dve vrsti konsenza: politični s stabilno vlado ustavnega loka, da lahko prilagodi tudi katerega od ključnih mehanizmov, in družbeni konsenz med državo oziroma nosilci oblasti in državljani.

Voda najde pot in tudi sedanja koalicija bi jo najverjetneje našla do po svoji meri oblikovane vlade, drugih zakonov in slednjič prav gotovo tudi do RTV. Po tednih in mesecih predreferendumske kampanje, ki je v pomembni meri dušila druge javne razprave, tudi o tem, kako naj se razvijajo posamezne lokalne skupnosti, se je izkazalo, da sta Sloveniji še vedno dve, nekoliko bolj oddaljeni pogled pa pokaže celo tri: volilna skupnost Janeza Janše, tisti, ki mu nasprotujejo in tretji, ki se te igre naši-vaši ne gredo.

Izid je znan: Janeza Janšo in njegovo politiko podpira veliko ljudi, a premalo, da bi izvolili predsednika republike ali oponirali zakonom, ki jih je sprejela spomladi izvoljena vlada. Očitno pa je postalo še marsikaj. Denimo to, da v državi niti slučajno ni dveh moštev za osrednjo televizijo ne glede na to, kakšna so njihova politična nagnjenja in simpatije. Lahko se muzamo, tudi naslajamo, a zadeve so resne. Državljani si zaslužimo relevanten in kredibilen javni medijski servis, ki mu bomo zaupali tako v dobrih kot slabih časih. Predvsem pa si zaslužimo javni servis, v katerem ni prostora za politični aktivizem te ali one vrste.

Verjetno smo doslej najbližje politični Sloveniji 2.0. Zgodil se je generacijski premik, osamosvojitelji niso več odločevalci, poslej bodo bolj kot ne pričevalci. Komunisti so ostali v zgodovini, tudi njihove politične prakse, dobivamo pa nove, v katerih utegne biti več neposredne vključenosti zainteresirane javnosti. Tudi z referendumi, a bo za takšno odločanje potrebno doreči marsikaj, predvsem pa se bo treba izogniti manipulativni dimenziji in prividu, da je referendum vsemogočni odločevalski koncept.

Če gre za novo pot, se je ta šele začela. Tudi tisti, ki nam na njej svetijo, bodo morali vedeti, da eni prvi korak naredijo z levo, drugi pa z desno nogo.

---