Šeststo šestintrideset

Nekaj je gotovo, števila najbrž spremljajo človeka že od nekdaj. V glino, na kamen ali na papirus so bila v Mezopotamiji in Egiptu zapisana že pred dobrimi 5000 leti, nenapisana pa so lajšala, usmerjala in določala odnose med ljudmi gotovo še veliko prej. Morda tudi zato, ker število velikokrat pove več kot tisoč besed. In to je najbrž veljalo tako pred omenjenimi petimi tisočletji, kakor velja danes, na začetku tretjega tisočletja našega štetja, ali globoko v tretjem tisočletju, če bi se naše štetje začelo s Pitagoro. Glede na njegovo obvladovanje matematičnih veščin bi bilo to pravzaprav dokaj smiselno in primerno in neodvisno od tega ali onega preroka ter te ali one knjige vseh knjig.

Kakor koli. Števila so nedvomno lahko zelo zgovorna. Ko je na primer Muskov Elon za štiriinštirideset milijard kupil globalno orodje za čivkanje, nam omenjene milijarde najbrž brez dodatnih besed nedvomno povedo, da je čivkanje izjemen posel. Ali bolje, izjemen posel je to, da omogočiš čivkanje vsakemu, ki ima pet minut časa in ki uspe nekako zložiti skupaj kakšnih trideset besed, pri čemer pa sploh ni nujno, da ima ta, ki čivka, dober posluh. Celo obratno, več kot je čivkačev brez posluha, boljše je za posel. Najbrž je tudi zato Muskov Elon ponovno odprl vrata globalnega čivkača najbolj znanemu slovenskemu zetu, sicer pa ljubitelju laži, teorij zarot in alternativnih dejstev, predvsem pa častilcu lastne samopodobe in hujskaču, Trumpovemu Donaldu. Kdo ve, če mu je naš maršal Twito že čestital ob ponovnem vstopu v čivčaško kraljestvo.

Šeststo šestintrideset (636), je bilo, verjeli ali ne, število lobistov industrije fosilnih goriv - premoga, nafte in zemeljskega plina, ki so se udeležili tokratne, sedemindvajsete (27.) podnebne konference v Egiptu.

A pustimo ob strani globalne in lokalne čivkače in gremo nazaj na števila. Tisto naslovno, ki je tudi sprožilo tokratno bučanje, torej šeststo šestintrideset (636), je bilo, verjeli ali ne, število lobistov industrije fosilnih goriv - premoga, nafte in zemeljskega plina, ki so se udeležili tokratne, sedemindvajsete (27.) podnebne konference v Egiptu. Menda jih je bilo kar za četrtino več kot na minuli konferenci. Samo Združeni arabski emirati, ki bodo menda prihodnje leto gostili naslednjo podnebno konferenco, so jih pripeljali sedemdeset (70). Eden izmed članov skupine, ki je zbrala podatke o “fosilnih” udeležencih je izjavil, da je bila konferenca v Egiptu bolj kot podnebni akciji podobna nekakšnemu sejmu industrije premoga, nafte in zemeljskega plina, nekakšnemu vrtiljaku norosti, ki se je pričakovano končal z deklaracijo brez jasnih zavez o opuščanju fosilnih goriv in zmanjšanju izpustov toplogrednih plinov. “Business as usual” bi rekel angleško govoreči del planeta, mi bi lahko dodali “na zahodu nič novega”, švedska Greta bi pa mirno in popolnoma upravičeno dodala tisti svoj znani “bla, bla, bla”.

Številke so namreč neizprosne. Ne le tiste, ki govorijo o fosilnih lobistih, pač pa na primer tudi tiste, ki govorijo o privatnih letalih, ki so z udeleženci konference pristala v Sharm El-Sheiku in Kairu. Skoraj sto (100) jih je menda bilo in po zelo konzervativni oceni so pri tem najbrž spustila v atmosfero dobrih tri tisoč (3000) ton ogljikovega dioksida. Globalno gledano je to sicer pljunek v morje in če bi bila to cena zato, da bi se tam ob Rdečem morju kaj konkretnega dogovorili, bi še šlo. Tako pa bo ta pljunek zgolj dodatno poleno pod kotlom, v katerem počasi, a gotovo kuhamo naš modri planet. Vse je posel in posel je vse, bi najbrž lahko rekli.

Tudi ob robu svetovnega nogometnega prvenstva, ki pravkar poteka v Katarju. Ta žepni emirat sicer nima nogometne tradicije in infrastrukture, pač pa dovolj “fosilnih” novcev za prepričevanje svetovne nogometne zveze in seveda tudi dovolj in še več za gradnjo vse potrebne infrastrukture. Tistih nekaj tisoč (6000) umrlih delavcev, ki jih omenja Guardian, je pač kolateralna škoda. Kaj pa je nekaj tisoč v primerjavi z osmimi milijardami (8.000.000.000), kolikor nas po novem pušča svoj odtis na planetu. In tudi pri popularnem ogljičnem odtisu so številke več kot povedne. Tako imenovane razvite države s(m)o odgovorne za kakšnih osemdeset odstotkov (80%) izpustov toplogrednih plinov od začetka industrijske revolucije pa do današnjih dni in posledično torej tudi za podnebne spremembe, ki pa v večini primerov pustošijo po tistem delu sveta, ki je prispeval zgolj petino izpustov. In če smo že pri izpustih. Mednarodni panel za podnebne spremembe (IPCC) je kot varno koncentracijo delcev ogljikovega dioksida v zraku določil 350 ppm (število delov na milijon). No, teh tristo petdeset smo presegli že na začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja in dogovarjanju za zmanjšanje izpustov navkljub, je šla vrednost od takrat samo navzgor. Samo v zadnjih desetih letih se je vrednost zvišala za dobrih štiriindvajset (24) ppm in letos smo menda dosegli nov rekord - štiristo osemnajst (418) ppm. Skratka, s takšnim tempom si lahko tisto stopinjo in pol še sprejemljivega dviga globalne temperature mirno zapišemo za uho. Seveda bi bilo lahko drugače, a potem bi med drugim morali tistih šeststo šestintrideset (636) lobistov industrije premoga, nafte in zemeljskega plina zagotovo poslati domov. Tako kot bi morali na volilni strani Alp čim prej poslati domov Janezove prevzemnike javne erteve. In medtem, ko bo s “fosilnimi” lobisti najbrž kar težko, lahko Janezove prevzemnike pošljemo domov že to nedeljo. Gremo na referendum in preprosto obkrožimo ZA. In to je to.


Preberite še


Najbolj brano