Koliko več in koliko bolje

Čeprav covidni čas potiskamo v bolj oddaljene registre našega spomina, pa globoke brazde, ki jih je zarezal v družbeno tkivo, ostajajo. Odnosi se vzpostavljajo na drugačni ravni, drugačno je tudi naše dojemanje nekaterih procesov in aktivnosti. Da je covid najgloblje zaznamoval turizem, postaja vse bolj očitno.

Turizem je ena od tistih dejavnosti sodobnega človeka, ki je bila med koronskim zaprtjem najbolj temeljito suspendirana. Potovanja so bila prekinjena, tudi tisti, ki so potovali iz nujnih poslovnih razlogov, niso užili nobene vzporedne blagodejnosti potovanj.

Pred pandemijo je bil turizem ena najhitreje rastočih gospodarskih panog, na globalni ravni verjetno v samem vrhu. Potovalo je vse več ljudi, v rekordnem letu 2019 na svetovni ravni več kot milijarda in pol, potovanja v oddaljene kraje so postala cenovno zelo dostopna, priljubljeni turistični cilji so se preobražali v zabaviščne parke, domačini pa v nastopajoče v njih. Strategi so iskali odgovore na vprašanja o zasičenosti s turizmom in v agende poskušali vgrajevati koncepte trajnosti, butičnosti in stika z naravo. Dileme so se kopičile, a so jih dobički znova in znova preglasili. Novi koncepti turističnih namestitev so središča prenekaterega zgodovinskega evropskega mesta spremenili v velik hotel, na tej poti je bila tudi Ljubljana.

Drži, da je turizem pred novimi izzivi, v enaki meri pa drži tudi, da veljajo še domala vsi stari.

Epidemija je v trenutku zaprla številne ventile. Najprej se je turizem poskušal pobrati med zaprtji, država je probleme vsaj malce blažila s subvencijami, slednjič je postajalo vse bolj jasno, da se bodo zadeve postavile drugače in da bodo nekateri strukturni problemi, med njimi v prvi vrsti kadrovski, terjali nove pristope. Najboljši nekako uspevajo reševati zagate, nasploh pa se bo kadrovska stiska, ki jo je povzročil tudi velikanski odliv kompetentnih zaposlenih v času epidemije, poznala kot slabši servis, posledica bo, kot je že videti kje v širši okolici, večji zasuk k samopostrežnim storitvam. Za zdaj v gostinstvu, morda si bo za ugodnejšo ceno treba tudi sam postlati posteljo.

Turistična sezona ni bila slaba, daleč od tega, k njeni uspešnosti je pripomoglo tudi ugodno jesensko vreme. Obnovil se je mestni turizem, rekreativni v hribih in ob morju pa je itak imel zagon že v odprtih mesecih med epidemijskimi valovi. Številke o prihodih in nočitvah turistov, kar je nek temeljni kazalec turistične aktivnosti, so ugodne, k temu so pripomogli tudi turistični tokovi, ki se najprej obnavljajo v širši regiji.

V pomembni meri gre za turiste, ki potujejo z avtomobilom, kar je za Slovenijo naslednji velikanski strukturni problem, saj cestno omrežje ne prenese povečanih obremenitev. Za to turizem niti slučajno ni ključni krivec, pred njim sta vsaj velikanska zamuda pri gradnji železniške infrastrukture in centralizacija Slovenije. Naša država je pač na križišču poti, kar je po eni strani prednost, po drugi, pri slabem upravljanju z infrastrukturo, pa nemogoče težka cokla. Morda bo drugi tir kaj pomagal, a v Istri konca zagat ni videti: hitrih cestnih povezav proti Hrvaški se Ljubljana izogiba, namesto pozdrava vstopu južne sosede v schengen in napovedi skupnega turističnega območja ob severnem Jadranu, zunanja ministrica napoveduje nadaljevanje mejnih kontrol ...

Če bodo turisti nekako vendarle prišli in se nastanili, bodo tudi jedli. Gastronomija je dodana vrednost slovenskega turizma, a verjetno le njen vrhnji, najbolj reprezentančen del, ki ima vsak dan prostora le za nekaj avtobusov ljudi ... Drugi so obsojeni na “domače”, ki to ni, ker ne more biti … Vprašanje direktorice STO Maje Pak v Laškem, koliko je vredna petzvezdična storitev brez zadostnih količin varne hrane in celo pitne vode, je več kot na mestu. Statistično domače sadje in zelenjavo pojemo kmalu po veliki noči, za velike turistične obrate pa sta bila tako ali tako vedno predraga. Morda so kaj domačega naročili, ko so imeli napovedan obisk tujih novinarjev in inšpektorjev ...

Drži, da je turizem pred novimi izzivi, v enaki meri pa drži tudi, da veljajo še domala vsi stari. Obnova in lastninska konsolidacija turističnih velikanov ni bila izpeljana, poslovno okolje za manjše ponudnike ni bilo pomembno izboljšano, kadrovske zagate so očitno zgolj problem izvajalcev, o fleksibilnosti in povezovanju je največ besed enkrat na leto na Dnevih slovenskega turizma.

Ko uradna slovenska turistična promocija sporoča “Nekaj več in veliko bolje”, jo slišijo na ponudbeni strani, kjer so tako ali tako v mednarodni konkurenci turističnih velikanov Italije, Hrvaške in Avstrije, zato ni druge, kot da tako delujejo. Drugače je z državo, ki se pomena, vpliva in vseobsežnosti turizma očitno ne zaveda dovolj. Škoda, da v torek v Laško ni prišla večja vladna ekipa s predsednikom na čelu, da bi v začetku svojega mandata turizmu sporočili kaj več od namere za ustanovitev nove delovne skupine in že toliko krat slišanih fraz, da “smo na pravi poti” in “s skupnimi močmi nam bo uspelo”.


Najbolj brano