Sanje o vetru in mostu čez Vardar

Nad prenaseljeno Skopje je z novembrom spet legel težak pokrov smoga, na skopski onkološki kliniki pa se zdravi od 4500 do 5000 novih bolnikov z rakom. Povezava med onesnaženostjo zraka, boleznijo in prezgodnjimi smrtmi je velika, opozarjajo tuji in domači strokovnjaki.

Podatki so zastrašujoči: zaradi onesnaženosti zraka se je pričakovana življenjska doba na Zahodnem Balkanu skrajšala za 0,4 do 1,3 leta. Severna Makedonija res ni edina s tem problemom, je pa na nečastnem vrhu lestvice balkanskih in evropskih držav z najvišjo stopnjo prezgodnjih smrti zaradi onesnaženega zraka. Sledijo ji Bosna in Hercegovina, Črna gora in Srbija.

Na vzhodni obali Vardarja, v občini Demir Kapija, je v desetletju pred drugo svetovno vojno nastala najštevilčnejša kolonija primorskih Slovencev, ki so zaradi naraščajočega fašističnega nasilja in revščine zapustili svoje domove.

Tako je, in prav nič ne kaže, da bo šlo kmalu na bolje, prav nasprotno. Strokovnjaki napovedujejo, da utegnejo biti Skopje in druga mesta to zimo še bolj onesnažena kot doslej, če bo zaradi težav s plinom tega nadomestil mazut, če bodo termoelektrarne uporabljale nizkokakovosten lignit in če bo še več gospodinjstev uporabilo poceni način ogrevanja pretežno z lesom, ob tem da na Zahodnem Balkanu že zdaj ogreva svoje domove s trdimi gorivi več kot 60 odstotkov ljudi. Bo pa, se opravičujem za cinizem, vsaj avtomobilov zaradi dražjega goriva na cestah najbrž manj, vključno s prastarimi modeli, ki strahotno onesnažujejo in jih je v makedonskem prometu še precej, čeprav bi sodili kvečjemu v muzej. Na koga ali kaj torej računati v razmerah, ko ustreznih, učinkovitih, pomembnih ukrepov proti onesnaževanju ni na vidiku, medtem ko cene vsega v državi skačejo v nebo in inflacija drvi proti 20 odstotkom? Morda res preostane le molitev za čim več vetrovnih dni, da se bosta dušeči smog in megla vsaj malo razkadila.

Ene od molitev sem se v teh dneh udeležila tudi sama. Vendar ne za odrešilni veter, ampak v spomin na slovenske oziroma primorske rojake, padle v drugi svetovni vojni, na makedonskem jugu, kjer so živeli. Slovensko združenje France Prešeren iz Skopja se gre namreč vsako leto novembra poklonit njihovemu spominu v tako imenovano slovensko vas ob Vardarju, kjer so na spomeniku vklesana njihova imena. Pravzaprav gre za nesojeno slovensko vas, ker v Bistrencih, kot se kraj imenuje danes, že dolgo ni več nobenega Slovenca. So pa bili, saj je tu, na vzhodni obali Vardarja, v občini Demir Kapija, v desetletju pred drugo svetovno vojno nastala najštevilčnejša kolonija primorskih Slovencev, ki so zaradi naraščajočega fašističnega nasilja in revščine zapustili svoje domove. V Sloveniji oziroma takratni Dravski banovini za vse ni bilo dela, zato so ga bili prisiljeni iskati po vsej kraljevini Jugoslaviji, pri tem pa so jim bili z emigrantskimi društvi v pomoč vplivni primorski rojaki na čelu z uglednim tržaškim odvetnikom Ivanom Marijo Čokom.

Dr. Čok je v dogovoru s kraljem Aleksandrom Karađorđevićem želel ob makedonskem Vardarju organizirati gospodarsko uspešno, zgledno urejeno kmečko naselbino primorskih Slovencev. Prišleki, ki so jih naselili na zemlji in po domovih nekih drugih pregnancev, Turkov, so se znašli v povsem tujih razmerah daleč od obljubljene dežele. Šok je bila že bistveno drugačna bivalna in siceršnja kultura z delovnimi navadami domačinov vred, kaj šele neznosna poletna vročina, komarji, mušice, malarija, poplave, doletel jih je celo potres. Kmalu se je začelo tudi prigovarjanje, naj prestopijo v pravoslavno vero, svojim priimkom dodajo ić in se posrbijo. Seveda pritiski niso bili tako grobi kot v rodnih primorskih krajih pod fašizmom, a najbrž je marsikdo od rojakov z grenkobo pomislil, da se zgodba o potujčevanju na določen način ponavlja.

Nekateri Slovenci so se že kmalu poslovili in odšli drugam, drugi vdali srbskemu pritisku, tretji vztrajali v čakanju na obljubljeno slovensko cerkev in šolo. Katoliško cerkev so končno dobili, bolje rečeno, si jo s trmo sami postavili, šola je bila, razen čisto na začetku, le srbska. Tako so primorski begunci iz krajev, kjer je njihove otroke učil italijanski učitelj v italijanščini, zdaj skupaj s tistimi sovaščani Turki, ki se niso izselili, pošiljali svojo mladež v vaško šolo, da jih je tam učil srbski učitelj v srbščini. Makedonščina, ki so jo uporabljali zunaj šole in uradov v stiku s sovaščani, ni bila niti priznana niti zaželena, sploh v šoli ne. Le kako so se ob tem počutili, tudi o tem sem razmišljala, ko sem se v njihovi (katoliški) cerkvi udeležila maše za bistreniškimi Slovenci, padlimi, potem ko je v njihovo komajda za silo utečeno vaško življenje ob Vardarju udarila vojna z bolgarsko okupacijo in uporom. Po koncu vojne, v novi Jugoslaviji, pa je preživele primorske rojake spet čakala na pol prisilna selitev, večinoma v Banat, na domove, ki so jih zapustili Nemci.

Danes odhajajo iz Bistrencev tudi Makedonci, sploh vsa občina deli usodo spraznjenega makedonskega podeželja, ljudje sanjarijo o obetavnejši prihodnosti in selitvi, če že ne daleč stran, v tujino, pa vsaj v Skopje. Kaj potem, če je prenatrpano in tako onesnaženo, da je pozimi gibanje na prostem tvegano. Tisti, ki v Bistrencih ostajajo, pa še vedno sanjajo o prometni bližnjici, mostu čez Vardar, ki so ga nekoč davno načrtovali že slovenski priseljenci. Res, težko se diha, tako ali drugače.


Preberite še


Najbolj brano