Zakaj premalo govorimo o RTV?

Javni mediji so po definiciji Unesca tisti, ki jih ustvarjajo, financirajo in nadzirajo predstavniki javnosti, za predstavnike javnosti. Predvsem pa niso v lasti države in morajo biti svobodni političnih in komercialnih vplivov. Pa lahko na podlagi Grimsovega zakona to trdimo tudi za RTV Slovenija?

Dan, ko bomo Slovenke in Slovenci odločali o depolitizaciji avtonomnega javnega radiotelevizijskega servisa, se nevarno bliža. S strani predlagateljev referenduma je to približevanje čutiti. Tudi dvoma o sposobnostih mobilizacije volivcev največje opozicijske stranke ni. Na drugi strani je pa skrb vzbujajoča nekakšna pasivnost koalicijskih strank, ki referendumski kampanji doslej niso posvetili pretirane pozornosti. Nadvse nenavadno je, da kampanji za pitno vodo, ki bi lahko veljala za primer dobre prakse na vseh ravneh, tokratna ne seže niti do gležnjev. Zdi se, kot bi se vlada zanašala na to, da se bodo čisto vsi, ki so 24. aprila na glasovalnem lističu obkrožili levega ali levosredinskega kandidata, tudi 27. novembra odpravili na volišča in podprli vse tri zakone. Tega nas mora biti strah. Pred nami je supervolilni mesec. V luči referenduma, predsedniških in lokalnih volitev je supervolilni faktor tolikšen, da povprečen slovenski volilec ne ve več, kdo pije in kdo plača. Ravno zaradi tega se od obstoječe vlade pričakuje, da se bo na vse pretege trudila svojo oblast z referendumom učvrstiti in legitimirati. Pa so (pre)redke objave na socialnih omrežjih in plakati, s katerih nas gleda predsednik vlade dovolj, da bodo levosredinske volilce še tretjič spravili na volišča?

V luči referenduma, predsedniških in lokalnih volitev je supervolilni faktor tolikšen, da povprečen slovenski volilec ne ve več, kdo pije in kdo plača.

Naslednji stavek si preberimo naglas: “Javni mediji so temelj demokracije”. V isti sapi zdaj ponovimo citat predlagatelja zakona o RTV iz leta 2005: “Oblast je dolžna poseči v medijski prostor, če oceni, da je to potrebno storiti za zagotovitev celovite informiranosti državljanov”. Kako, prosim?!

Skrbno koordiniran in sistematični razkroj RTV Slovenija traja že leta, a je eksponentno narasel v preteklih dveh. Oddaje, v katerih se je kritično poročalo o spornih političnih praksah, so začele izginjati. Najprej je v slovo pomahal Studio City. Pa Politično. Pa Globus. Sledilo je okleščenje voditeljskega kadra. Adijo Elen, adijo Marcel, zdaj je odšel še Saša. Vsi, ki smo kakorkoli povezani z novinarskim poklicem, moramo noveli zakona stopiti v bran. Gre za naš poklic. Našo avtonomijo. Naš RTV.

---

---