Po zatišju “spopad”
Po premlevanju izidov prvega kroga in kratkem prazničnem zatišju se začenjajo stopnjevati priprave na drugi krog predsedniških volitev. Bomo priče spopadu vrednot ali vizij? Za zdaj je gotovo predvsem to, da bomo priča “spopadu”, kakršnemu koli že, saj je izpostavljanje podobnosti dolgočasno in lahko volilce uspava.
Ena od epizod predvolilnega “spopada” se je začela dogajati ta teden, z razkritjem analize poslovanja Nataše Pirc Musar in njenega moža z davčnimi oazami. Vsebina ne prinaša nič novega, pomembnejše od nje so trditve, da naj bi analizo še pred prvim krogom volitev naročili v Golobovi stranki.
Predsednik vlade Robert Golob je (šele) dva dneva po objavi teh trditev sporočil, da z zadevo nima nič. Prej nasprotniki, zdaj pa goreči podporniki kandidatke za predsednico, nas prepričujejo, da za to zadevo ne stojijo oni, ampak podporniki Anžeta Logarja. Logarjevi naj bi ustvarili tako vsebino analize kot zgodbo o zahrbtnežu in oportunistu Golobu, ki ti prvi dan poriva nož v hrbet, drugi dan pa te kuje v zvezde.
Z volitvami je kot s košarko: ni konec, dokler ni konec. Teden dni je še ogromno časa za prepričevanje, umeščanje tem, ki nas delijo, v javno debato in razkrivanje umazanih zgodb o protikandidatu.
Z volitvami je kot s košarko: ni konec, dokler ni konec. Teden dni je še ogromno časa za prepričevanje, umeščanje tem, ki nas delijo, v javno debato in razkrivanje umazanih zgodb o protikandidatu. Nikoli se ne bi smelo zgoditi nasilje nas nikomer, tudi nad Niko Kovač ne, ampak če se že je, se je ravno ob pravem času. Ta dogodek bi lahko levosučnim politikom odlično služil za polarizacijo in dokazovanje, da je nasilje v besedah in dejanjih posledica političnega diskurza stranke SDS. Nasilje ali kar “poskus umora” kot si je čez dan ali dva dejanje razlagal še napadeni poslanec SDS Branko Grims, je zadevo uravnotežilo in ji vzelo veter iz jader.
Prišli smo do sklepa, da so lahko nasilni podporniki levih in desnih, čaka pa nas še spoznanje, da za nasilje ni le enega vzroka. Nasilje je posledica dosti dejavnikov, ki jih mora družba preseči; od vzgoje in stereotipov do socialnega okolja, individualizma, osebnostne strukture, ki nekatere naredi bolj poslušne političnim voditeljem, in še marsičesa. Prav zavzemanja za človekove pravice, večjo vključenost vseh in boljše razumevanje, da nas različnosti bogatijo, pa so vsakič v središču zagotovil, ki nam jih dajejo predsedniški kandidati. Dela jim ne bo zmanjkalo.
Pri predsedniških volitvah je najbolj absurdno in kontradiktorno to, da se zmaga tega ali onega premagovanju razlik ter povezovanju in zastopanju vseh državljanov zapriseženega kandidata dosega s pomočjo polarizacije ljudi. Zanimivo je tudi opazovati, kako sprenevedanje namesto kandidatov spravlja v zadrego volilce. Še Micka in Jože imata svojo osebno zgodovino, ki je podlaga za presojanje, ali sta v redu in zaupanja vredna človeka, kako nas potemtakem lahko prepričujejo, da osebna, poslovna in politična zgodovina predsedniških kandidatov Anžeta Logarja in Nataše Pirc Musar ni omembe vredna?
Verjetno ne zadnja v vrsti kontradiktornosti in hipokrizij pa je predsedniška funkcija sama. Neposredna izvolitev na volitvah daje predsedniku države v očeh državljanov visoko legitimnost, ustava pa - ker je bila napisana “ad personam” in ne “ad rem” - klesti predsednikove pristojnosti na minimum.
Še teden dni imamo za premlevanje, kdo bo vlogo brez pravih pristojnosti odigral bolje in kdo nas bo po vseh vsiljenih delitvah spet učinkovito povezal. Predsednik vseeno ni nepomembna figura v izvršni veji oblasti in ima poleg v ustavi zapisanih pristojnosti tudi nenapisano nalogo krepiti zaupanje v vrednote, na katerih temelji naša družba.
“Ne kandidiram za svetnika,” je davno tega dejal Borut Pahor. Tudi v nedeljo gotovo ne bomo (iz)volil svetnika, za katerega bi verjeli, da nikoli v življenju ni naredil nič narobe. Dovolj bi bilo, da bi izvolili človeka z integriteto; človeka torej, čigar besede se ujemajo z dejanji in ki pozna in priznava svoje napake. Sprenevedanja kandidatov ter zakulisna prizadevanja za polariziranje družbe pred finalnim odločanjem krepijo dvome tudi o tem.