Za tango sta potrebna dva

V času pred volitvami za predsednika ali predsednico države se slovenski mediji resnično trudijo razvijati vrsto novih žanrov, s katerimi bi popestrili predvolilno kampanjo.

Naenkrat je bodoči predsednik ali predsednica postal moralna avtoriteta v družbi, potem ko so nas desetletje prepričevali (mediji in odhajajoči predsednik), da to ni njegova naloga. Da ne volimo svetnika ali papeža, ampak nekoga, ki bo našo državo predstavljal doma pred lastnimi državljani in v tujini. Potem so nas prepričevali, da predsedniška funkcija itak ni tako pomembna, da je samo okvir “ta prave” politike, ki poteka v parlamentu in jo določajo stranke. Potem se je bivši bodoči predsednik nepopisno trudil, da je v predvolilnem času opravljal vse možne poklice, s katerimi naj bi nas, nevedne volilce, prepričal, kako se ne boji poprijeti za praktično vsako delo. In to mu je uspelo. Ugotovili smo, da je lahko mesar, frizer, delavec komunale in še marsikaj drugega, tako da mu ni ostalo ne časa ne energije in predvsem ne volje, da bi opravljal eno in edino funkcijo, za katero smo ga volili, in to je predsednik države.

Določeni mediji in določeni novinarji so se toliko časa trudili, da nas pitajo z “informacijami” o slavnih, da je enostavno zmanjkalo prostora in časa za poročanje o tem, kaj bi (ali pa ne) moral početi predsednik.

Ko so bodočemu bivšemu predsedniku postavljali neprijetna vprašanja, na katera ni želel odgovoriti, je bil večinoma tiho. Ne kot dokaz modrosti. Ko pa so ga nehali spraševati, je bodoči bivši vzel telefon v roke in pošiljal v dom in svet slike, ki bi jih mar raje ohranil v zasebni galeriji. Pa da ne bo pomote. Za tango sta potrebna dva. Bodoči bivši predsednik in mediji so se v plesanju tanga odlično ujeli. Kljub vsemu je funkcija predsednika pomembna. Če nič drugega, od tistih, ki jo opravljajo, tistih, ki se za njo potegujejo, in tistih, ki o tem poročajo, pričakujemo, da jo obravnavajo na takšen način.

Zato nikakor ne morem razumeti, da se spet (in spet) v predvolilnem poročanju pojavljajo novinarski prispevki, s katerimi novinarji (oziroma tisti, ki igrajo, da so novinarji) preverjajo, koliko ljudje poznajo predsedniške kandidate in kandidatke in slavne osebnosti. Najprej o tako imenovanih slavnih. Slavni so postali slavni, ker se pojavljajo v medijih. V medijih pa se pojavljajo, ker so postali slavni. Mediji so tisti, ki slavne najprej naredijo slavne, potem pa njihovo slavo nenehno tržijo z objavami o tem, kaj počnejo, kaj govorijo, s kom se družijo, in vsem ostalim, kar temu sledi. Očitno je namen takega poročanja po sistemu vox populi (prideš z mikrofonom na osrednji ljubljanski trg in naključno izbereš sogovornike) ugotoviti, koliko smo mi volilci informirani o predsedniških kandidatih in kandidatkah.

In kaj nam povejo rezultati? Kaj sploh medij, ki na ta način poroča, sporoča s temi rezultati? To, da ljudje bolj poznajo slavne kot predsedniške kandidate in kandidatke in so, bodimo odkriti v sklepanju, nevedni, nerazgledani in nepoučeni. Tudi če to drži, je mogoče povsem drugačno sklepanje. Določeni mediji in določeni novinarji so se toliko časa trudili, da nas pitajo z “informacijami” o slavnih, da je enostavno zmanjkalo prostora in časa za poročanje o tem, kaj bi (ali pa ne) moral početi predsednik. A izpeljimo to sklepanje do konca. Kaj če bi recimo tem istim naključno izbranim pokazali fotografije slovenskih zvezdnikov in znanih ter med njih dodali še sliko bodočega bivšega predsednika? In bi se zgodilo, hipotetično seveda, da bi večina med njimi vedela, kdo je bodoči bivši predsednik, in manjšina, kdo so ti umetno ustvarjeni slavni? Ne bom se trudila iz tega karkoli sklepati. Lahko, da je bodoči bivši predsednik najslavnejši med slavnimi, lahko pa da so slavni manj slavni (in prepoznavni) od predsednika naše države.

Funkcija predsednika ali predsednice je pomembna. Takšna pa bi morala biti tudi funkcija medijev v predvolilnem obdobju. Natančno in profesionalno predstaviti ljudem, za kaj se kandidati in kandidatke zavzemajo, kaj poskušajo zamolčati, kaj so do sedaj naredili (ali pa niso) ter kakšne so njihove vrednote. Njihova soočenja naj ne bi bila namenjena temu, da se s spodbujanjem verbalnih spopadov dviguje gledanost oddaj. Naloga novinarjev in novinark, ki vodijo takšne oddaje, mora biti, da preprečijo zlorabo medijskega prostora za osebno in strankarsko propagando, za širjenje laži, zavajanje in omalovaževanje zdravega razuma volilcev. Čeprav se velikokrat obnašajo, kot da mediji volijo politike, jih ne. Sicer imajo denar, nimajo pa volilne pravice. Politike volimo mi, ljudstvo. In ljudstvo ima tudi oblast. Tako pravi naša ustava.


Preberite še


Najbolj brano