Črni petek ciganskega poletja

Človek obrača, narava obrne. V dneh, ko je makedonska vlada zaradi grozeče energetske krize razmišljala o možnosti podaljšanja poletnega časa, je dež, ki je zagrnil skopsko kotlino, naznanil, da poletje tudi v državi s soncem na zastavi ne more trajati večno. So pa zato večne krize vseh vrst.

Pretrganje indijanskega, babjega ali v jeziku teh južnih krajev ciganskega poletja, je sovpadlo z zagonom nove, največje makedonske sončne elektrarne, ki jo je zgradil slovenski GEN-I. Dogodek na praznični 11. oktober ni kdove kako odmeval. Morda zaradi samega praznika, dneva vstaje makedonskega naroda, še iz časov jugoslovanskega socializma, ki pa se je obdržal tudi v samostojni Makedoniji. 11. oktobra 1941 so namreč uporniki napadli bolgarsko policijsko postajo v makedonskem Prilepu, potem ko je Bolgarija kot zaveznica nacistične Nemčije in fašistične Italije okupirala makedonsko ozemlje. Podatek bi lahko bil oddaljena zgodovina, a ni, sploh odkar Bolgarija kot članica Evropske unije vneto podtika ovire pod kolesje voza, ki makedonsko sosedo že tako počasi in mukoma vleče proti Evropski uniji.

V državi, kjer gre tudi zmernim, proevropsko nastrojenim politikom vedno težje z jezika pridevnik Severna, se med večinskim makedonskim prebivalstvom krepijo ne samo protibolgarski sentimenti, ampak tudi negativna čustva do EU.

Po julijskih demonstracijah na skopskih ulicah zaradi kompromisnega “francoskega” predloga, ki je odpravil bolgarsko blokado, a zaradi popuščanja bolgarskim zahtevam tudi razočaral Makedonce, je resda zavladalo nekakšno zatišje, zdaj, samo tri, štiri dni pred prazničnim dnevom vstaje, pa je treščil nov grom. Tokrat z Ohrida, kjer so le kak teden ali dva prej potapljači v čistilni akciji potegnili iz bisernega jezera osupljive kupe smeti. Seveda pa to strašljivo odkritje ni odmevalo tako kot aktualno odprtje bolgarskega kulturnega centra, poimenovanega po carju Borisu Tretjem. Prav ta je vladal v času, ko se je Bolgarija pridružila trojnemu paktu in zavojevalsko vkorakala v tedanjo Makedonijo, od koder so potem pod bolgarsko okupacijo odpeljali v zloglasno nacistično uničevalno taborišče Treblinka kar sedem tisoč Judov, zato ni čudno, da je zdaj makedonska judovska skupnost zaradi uporabe carjevega imena vložila kazensko ovadbo.

Ogorčeni pa so bili tudi mnogi drugi Makedonci. Glorifikacija nacizma, brezobzirna bolgarska provokacija, tako je bilo slišati že pred odprtjem, še preden se je glavni pobudnik bolgarskega centra sredi Ohrida pohvalil, da ima za poimenovanje po Borisu Tretjem podporo njegovega sina Simeona Drugega, zadnjega bolgarskega carja, ki je bil, potem ko je kot bivši monarh s svojo stranko zmagal na demokratičnih volitvah, med letoma 2001 in 2005 celo bolgarski premier. Čeprav je šlo takrat za svojevrsten unikum v novejši evropski zgodovini, omemba Simeonove podpore zdaj seveda ni mogla ohladiti pregretega ozračja. Temperatura bi lahko padla le, če bi ustanovitelji centra carjevo ime zamenjali z imenom kakšne manj sporne, za oba sosednja naroda povezujoče osebnosti.

Seveda se to ni zgodilo in tako so na črni petek, 7. oktobra, tako rekoč na predvečer parlamentarnih volitev v Bolgariji, za katere se je registriralo le 181 makedonskih Bolgarov, sredi turistično že opustelega Ohrida poleg zmerljivk “tatari”, “fašisti”, “izdajalci” letela po zraku jajca, pa tudi kamenje. Ampak vsaj gorelo ni, tako kot spomladi v Bitoli. Ohridski bolgarski kulturni center namreč ni edini tak v Severni Makedoniji in car Boris Tretji ni edino sporno ime v državi, v kateri živijo po zadnjem (lanskem) popisu 3504 Bolgari. Mimogrede: številka znaša 0,2 odstotka prebivalstva in je daleč od bolgarskih napovedi o več kot sto tisoč makedonskih Bolgarih, prikrojenih iz dejstva, da je bolgarski potni list, ki odpira vrata v EU, med Makedonci zaželeno blago.

Že aprila letos so makedonski Bolgari v Bitoli ob prisotnosti visoke državne delegacije iz Sofije odprli svoj kulturni center in ga poimenovali po pokojnem Ivanu Mihajlovem, ki velja med Makedonci za profašističnega bolgarskega nacionalista. Razburjenje je bilo veliko, makedonski pevec Lambe Alabakovski je pred bitolskim centrom spornega imena podtaknil celo manjši požar in poškodoval vhod vanj. Za teden dni so ga, pevca namreč, zaprli in nato na pritisk javnosti izpustili, pred kratkim pa obsodili na šestmesečno pogojno kazen. Mnogim Makedoncem se zdi kazen za “junaka” krivična, za uradno Bolgarijo, ki tudi v svežem ohridskem primeru ni pozabila opomniti makedonske sosede, da se ena glavnih skopskih gimnazij še vedno imenuje po Josipu Brozu Titu, pa, jasno, premila.

Ob aprilskem bitolskem škandalu je makedonsko pravosodno ministrstvo celo napovedalo oblikovanje nekakšnega kataloga “prepovedanih” imen, da bi tako preprečili poimenovanja po spornih osebnostih, ki delijo javnost, sprožajo sovražni govor in celo spodbujajo k nasilju. Jesen je tu, kataloga (še) ni, so pa na voljo rezultati javnomnenjske raziskave, ki kažejo, da se v državi, kjer gre tudi zmernim, proevropsko nastrojenim politikom vedno težje z jezika pridevnik Severna, med večinskim makedonskim prebivalstvom krepijo ne samo protibolgarski sentimenti, ampak tudi negativna čustva do EU in nezaupanje vanjo. Jasno pa je že tudi, da je podpora spremembi makedonske ustave, ki je potrebna za zahtevani vpis bolgarske manjšine, da bi zatikajoči se voz na poti k EU lahko krenil naprej, zanesljiva manj kot konec ciganskega poletja.


Preberite še


Najbolj brano