Z roba v osrčje zgodb
Andraž Rožman, dolgoletni novinar, ki se v zadnjem času posveča predvsem pisateljevanju, je vseskozi močno povezan z alternativnimi javnimi prostori Ljubljane in zgodbami marginaliziranih ljudi. Leta 2019 je pri Založbi Goga izšel njegov prvenec, dokumentarni roman Trije spomini - Med Hajfo, Alepom in Ljubljano, s katerim je bil nominiran za nagrado kresnik. Njegov aktualni drugi roman, naslovljen Titov sin, je pri isti založbi izšel pred nekaj meseci.
Andraž Rožman je bil sinoči gost uvodnega večera 60. sezone Slovenskega kluba v Slovenskem knjižnem
središču v Trstu, kjer sta se z njim pogovarjala Martin Lissiach in Jana Pečar.
Pisatelj Andraž Rožman je bil sinoči gost prvega večera 60. sezone Slovenskega kluba v Slovenskem knjižnem središču v Trstu, objavljeni pogovor pa je nastal nekoliko prej.
V prvem romanu problematika beguncev, v zadnjem romanu problem norosti. Ali lahko rečeva, da tematike, ki jih ima večina za marginalne, (p)ostajajo predmet vašega literarnega zanimanja?
“Tisto, kar ima prevladujoči družbeno-politični sistem za marginalno, želim postaviti v središče. Ko zavzamemo del javnega prostora, moramo razmisliti, s čim ga napolnimo, in odgovornost tistih, ki pišemo, je, da ga zapolnimo s čim relevantnim. Položaj ljudi, ki jih naštevate, je izredno slab, zato je treba pisati o teh zgodbah. Želim obravnavati predvsem teme, ki so navadno odrinjene na rob. V tem smislu želim biti političen.”
Andraž Rožman
pisatelj
“Najbolj gotovi smo, da smo prišli do resnice, če se pogovarjamo z ljudmi, pa naj bo ta resnica še tako subjektivna. Ko se posvetimo drug drugemu, vedno pridemo do resnice in pristnosti. Za to pa je seveda potreben čas.”
Zanimivo pri vaših delih je, da se z zadevo seznanite iz - reciva temu - “prve roke”. V prvencu je to sirski begunec Mohamad Al Munem, s katerim ste spletli dolgoletne prijateljske stike, podobno pa velja tudi za protagonista romana Titov sin. Zakaj?
“Po eni strani gre za precej nezavedno stvar. Neki človek ali zgodba me zanimata in se prepustim toku, ta pa me ponavadi pripelje precej globlje v določeno tematiko, kot to zahteva raziskovanje za knjigo. Pri raziskovanju Titovega sina sem šel tako daleč, da sem nekaj časa celo delal na področju deinstitucionalizacije, medtem ko je druga glavna tema, psihoanaliza, tako in tako del raziskovanja mojega notranjega sveta, saj sem prestal celoten psihoanalitični proces. Lahko rečem, da globljega raziskovanja od tega ni. Po drugi strani se s tematiko, o kateri pišem, želim seznaniti iz prve roke, ker se ne počutim dovolj kompetentnega, če zgodbe ne vidim od blizu in je ne občutim. Tako večkrat sam postanem del zgodbe, kar bi bilo v novinarstvu lahko problematično, medtem ko menim, da je to v literaturi prednost.”
Vaše dolgoletno novinarsko delo zaznamuje torej tudi sedanje literarno ustvarjanje?
“Zaznamuje ga predvsem način razmišljanja, kot sem ga opisal pri prejšnjih vprašanjih. Tudi v literaturi želim pisati v interesu javnosti, torej ne želim medijskega prostora zapolnjevati s trivialnimi temami ali z utrjevanjem prevladujočih krivičnih družbenih norm. Moj novinarski del se sicer v zadnjih letih počasi umika literarnemu, a je še vedno zelo pomemben in mi omogoča misliti v različnih in včasih širših kontekstih. Prav tako so mi ostale tehnike raziskovanja in pisanja, kakršna sta intervju in reportaža. Ta poklic mi je dal ogromno, a v takšnem novinarstvu, v kakršnem sem bil ujet zadnja leta zaposlitve pri časopisu, nočem več sodelovati.”
Ali menite, da bi bilo prav tovrstno dejstvo, se pravi seznanjanje z določenimi temami “iz prve roke”, potrebno posebne obravnave še posebej v tej tako imenovani postfaktični dobi, v dobi izkrivljenih resnic, neresnic ...?
“Temu sem naklonjen iz vsaj dveh razlogov. Najprej iz resnicoljubja. Najbolj gotovi smo, da smo prišli do resnice, če se pogovarjamo z ljudmi, pa naj bo ta resnica še tako subjektivna. Ko se posvetimo drug drugemu, vedno pridemo do resnice in pristnosti. Za to pa je seveda potreben čas. Drugi razlog je etičen. Napraviti en intervju ali dva, napisati knjigo in nikoli več imeti opravka s tem človekom, je manj etično kot vzdrževati stike, opazovati in poslušati želje in doživljanja drugega. S tem odpade velik del občutka krivde, s katerim se srečujejo pisatelji in pisateljice, kadar pišejo o drugih ljudeh. Dober razlog pa je tudi ta, da je biti z ljudmi fajn. Nikoli ne gre le za zgodbe, ki jih prelijem na papir, ampak se ti odnosi razširijo tudi na druga področja. Velikokrat se z ljudmi, ki postanejo literarni junaki ali navdih za literarne junake, le družim in skupaj uživamo ob kavi ali pivu, na literaturo pa takrat pozabim.”
Subjektivnost tudi znotraj literarnih del?
“Vsekakor. V literaturi je subjektivna resnica še posebno pomembna. Do resnice ljudi, ki jih je sistem pustil na cedilu, pa običajno ne moreš priti drugače kot 'iz prve roke'. Literatura potrebuje čim več takšnega pristopa.”
Ali lahko literatura, umetnost, spreminjata svet?
“Seveda. Vsak stavek, ki ga napišemo in izrečemo, ima določen vpliv. Najslabše je, če ponavljamo, kar nam vsiljuje prevladujoča ideologija. Potem sveta res ne spreminjamo. Če pa skušamo biti subverzivni, imajo tako literatura kot odnosi med ljudmi in življenje nasploh moč spreminjanja. Spoznal sem, da je literatura za človeka v najtežjih trenutkih lahko ključna. Ko je Mohamad preživljal vojno, nevarno begunsko pot in duhamorno čakanje na azil, je edino oporo našel v poeziji Mahmuda Darviša. Povedal mi je, da brez nje ne bi preživel. Tega nisem razumel, dokler se nisem poistovetil, celo zlil z njim. Da se je to lahko zgodilo, sva morala preživeti ogromno časa skupaj.”
Vaš naslednji (literarni) projekt?
“Želim pisati o najhujšem zločinu slovenske države - o izbrisanih. Zanima me, v kakšnem položaju so 30 let po izbrisu in kaj se je zgodilo z njihovimi družinami. Sem šele na začetku raziskovanja, sem mi pa že svita, da bo struktura knjige precej drugačna kot pri Titovem sinu.”
Robert Šabec, Primorski dnevnik