Ivo Andrić ni maral Trsta, občudoval pa je Piran, Koper, Novo Gorico ...

Pred 130 leti se je rodil Ivo Andrić. Trst se zna ponašati s podatkom, da je veliki pisatelj tamkaj dva meseca, od začetka decembra 1922 do začetka februarja 1923, služboval na konzulatu Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev. Malo pa je znano, da je natanko pol stoletja kasneje, januarja 1973, 80-letni nobelovec počitnikoval v slovenskem Primorju, se navduševal nad Piranom, obiskal njemu posvečeno razstavo v koprski knjižnici, občudoval razgled s Sv. gore ... Tako smo njegov obisk obudili pred leti, članek v branje spet ponujamo ob jubileju.

V Trstu se je 30-letni Ivo Andrić počutil slabo, zelo slabo. Službo je nastopil pozimi in bil je hudo bolan. Po poldrugem mesecu je znancu pisal: “Že davno sem želel, da bi vam pisal, in moral bi vam pisati. Toda tudi črnilo mi je zmrznilo v tej burji in slabi volji. Dobro sem se namučil ta dva meseca. Zdravnik mi je svetoval, naj takoj zapustim Trst. Na srečo so me pravkar premestili v Gradec. Okrog 1. februarja potujem tja, sam ne vem ali v konzulat ali pa v kak sanatorij.”

Trst je bil samo kratka epizoda v dolgi diplomatski karieri, ki se je leta 1920 začela v Vatikanu in ga popeljala v Bukarešto, Gradec, Marseille, Madrid, Pariz, Ženevo in Berlin.

Je bil kratka epizoda, Trst, je bil, a ta kratka epizoda je zapisana v knjigah, na pročelju nekdanjega veleposlaništva na trgu Venezia in v kolektivnem spominu mesta.

“Otroke smo strašili s kaznilnico v Capodistriji”

Drugače je v Kopru in drugih mestih slovenskega Primorja, kjer ob omembi, da je bil pred štirimi desetletji med njimi Andrić, še s knjigami in književniki ubadajoči se zanesenjaki porečejo: “Kateri Andrić?” Hja, kateri - tisti , ki je napisal Travniško kroniko in Gospodično, tisti, ki je z veliko, a natančno zajemalko segal globoko v zgodovino Balkana, tisti mojster pripovedi, ki v Mostu na Drini bralca presune in pretrese - tudi čisto dobesedno, telesno - z natančnim opisom natikanja kmeta na kol, saj veste, tisti Andrić!

O nobelovčevem obisku pri nas v predgovoru k ponatisu njegovega Prekletega dvorišča (Založništvo tržaškega tiska, 1978) izčrpno poroča pisatelj in publicist Ivan Bratko (1914-2001), ki je kot tedanji direktor Državne založbe Slovenije Andrića z avtom vozil po deželi. Piše: pisatelj se je v Portorož zatekel pred najhujšo beograjsko zimo.

Na popotovanjih po Sloveniji se je otepal vsega novega in se hotel raje natančneje seznaniti s starimi dragocenostmi. V Ljubljani si je zaželel obedovati v gostilni Osmica - izkazalo se je, da ima v mislih Šestico. Občudoval je staro arhitekturo Ruskega carja, obiskal Škofijski dvorec, kjer sta nekdaj prenočevala tako ruski car kakor Napoleon, bil je v hiši Božidarja Jakca, bil je v Zoisovi hiši, pri Bratku pa je precej poizvedoval o slovenski zgodovini, zlasti o ljubljanskem kongresu Svete alianse leta 1821, zaradi česar je vneto prebiral roman Ivana TavčarjaIzza kongresa.

Bratko piše, da se je Andrić v pogovorih izkazal z imenitnim poznavanjem francoske revolucije, Napoleona, zgodovine Travnika, Ilirije ... Ga pa Bratko nikakor ni mogel prepričati, da bi družno obiskala Trst. Raje je obiskal Skalnico nad Gorico, zlasti pa ga je navduševalo šviganje po starih piranskih ulicah, po katerih je bil prvič hodil že leta 1962.

“Kakšna množica stilov, pa vendarle harmonija,” je pripovedoval Bratku. “Provinca, da, a tudi pri nas na jugu je bila provinca, vendar neskladna ... tam so dolgo poznali samo kavo in žganje ... Veseli me vaš napredek! Kako zaostali so bili nekoč ti kraji. Kakšen glas je šel o Kopru po vsej Avstro-Ogrski! 'Svršićeš u Capodistria.' Otroke smo strašili s kaznilnico v Capodistriji. Tja so pošiljali samo tiste, ki so dobili čez deset let. Zdaj pa je Koper novo mesto z drugačno podobo, vlogo in zvenom ... Veseli me, da imate Slovenci morje ...'”

Članek ga je razhudil

Andrić je bil močno ganjen tudi v veži koprske študijske knjižnice, kjer so ob njegovi 80-letnici pripravili jubilejno razstavo, a se kajpak nikakor ne nadejali, da bo 16. januarja 1973 nanjo prikorakal sam jubilant, nobelovec osebno. “Tu v tem kotu, čisto na koncu države, pa takšna razstava!” je po obisku pripovedoval Bratku. “Bil bi greh, če ne bi šla sem!”

Že kak teden pozneje pa se je nobelovec - poroča Bratko - hudoval: “Ne grem nikamor več! V nobeno ustanovo več!” Baje je izvedel, da je o njegovem obisku v koprski knjižnici in mnogih modrostih, ki jih je izrekel med druženjem v zaprtem krogu, obširno poročal tržaški Primorski dnevnik - in to brez njegovega dovoljenja! Avtor dolgega in izčrpnega zapisa, ki naj bi po Bratkovih besedah vznejevoljil pisatelja - ravnatelj knjižnice Srečko Vilhar. Andrić naj bi Bratku dejal: “Ne grem nikamor več. Vsi so maskirani novinarji. Še najlaže je s pravimi novinarji.”

O pisateljevem obisku smo kajpada poročali tudi v Primorskih novicah. Vlado Rotar je 19. januarja 1973 na naslovni strani časnika povzel pisateljev obisk koprske knjižnice, kamor je bil nobelovec pripravljen priti “pod pogojem, da o tem obisku ni predhodne reklame”.

Rotar, ki danes zase pravi, da je bil “včasih družbeno bitje” in da zdaj v Kopru živi “umirjeno upokojensko življenje” ter nerad javno nastopa, tistega davnega leta 1973 ni skrival navdušenja nad srečanjem z Andrićem. Kajti velika je sreča “imeti priložnost, da lahko dobro uro prisluhneš besedam človeka s širokim znanjem, globokih misli in svežega spomina. Lik njegove osebnosti, izoblikovan ob branju njegovih del, je ob srečanju z njim ne le potrjen, ampak okrepljen in nepozaben.”

Rotar je občudoval pisateljevo izbiranje pravih besed med zahvalnim govorom knjižničarjem in njegov poseben občutek za povezovanje zgodovinskih dejstev z literaturo in umetnostjo v “nedeljivo celoto”. Članek je sklenil: “V razgovoru z njim začutiš globoko zaupanje v človeka in človečnost, utrdiš pomembno pravilo življenja - biti zvest okolju, iz katerega izhajaš in v katerem živiš.”

Ivo Andrić na Primorskem

Slaba dva tedna kasneje, 2. februarja, so Primorske novice na naslovnici objavile članek Ivo Andrić na Primorskem, ki se je nadaljeval in sklenil na 16. strani. Mož je dobil obe prestižni strani: naslovno in zadnjo! A niti tokrat zapisa ni pospremila nobena fotografija. Ker je Jule Lenassi, tedaj tajnik portoroškega turističnega društva in sodelavec Primorskih novic, najizčrpneje poročal o pisateljevem obisku pri nas, njegov zapis objavljamo v celoti:

“Prvi jugoslovanski dobitnik Nobelove nagrade za književnost, srbski pisatelj Ivo Andrić se je odločil svoj letošnji zimski oddih izkoristiti za spoznavanje slovenskega Primorja, ki ga iz literature in spremljanja dogajanj po časopisju, radiu in televiziji sicer pozna, vendar si ga je želel podrobneje ogledati tudi na lastne oči. Tako se je pred 14 dnevi nastanil v portoroškem hotelu Metropol in od tam hodil na vsakodnevne sprehode in izlete v bližnjo in tudi oddaljenejšo okolico.

Že med potjo na slovensko obalo se je bil ustavil najprej v Novi Gorici, najmlajšem mestu naše države. Ogledal si je nekatere znamenitosti, predvsem pa muzej v Kromberškem gradu. Počastil je tudi spomin pokojnega primorskega pisatelja Franceta Bevka, čigar grob je obiskal. Ustavil se je tudi v Kopru, kjer se je najdlje zadržal v študijski knjižnici.

Iz Portoroža je najpogosteje zahajal na polotok Sečo, kjer se je sprehajal med skulpturami mednarodnega kiparskega simpozija Forma viva in zimzelenim drevjem. Kot je povedal domačinom, mu je na naši obali ugajalo najbolj prav to, da je vsa tako zelena, da se je še sredi zime počutil kot na kakšni velikanski topli gredi.

Očaral ga je seveda tudi starodavni Piran, v katerem po njegovem mnenju premalo skrbimo za ohranitev neponovljive srednjeveške arhitekture. Ko se bo spet vrnil v to mestece - in obljubil je, da se vrne v Portorož spet aprila - si želi podrobneje ogledati tudi mestni arhiv. Kdo ve, če mu je bivanje v mestecu pod Mogoronom ni navdihnilo kakšne zamisli za krajše ali daljše leposlovno delo z dogajanjem v piranski preteklosti?

Občudoval je tudi razgled z Belega križa, ko je lahko kot na dlani zrl pod seboj celotni Piranski zaliv s Savudrijskim polotokom v ozadju, pa celotni Tržaški zaliv z Nanosom, Čavnom in Julijskimi Alpami ter Dolomiti v daljavi. Skratka, slovenska obala ga je očarala s svojo naravno in kulturno-zgodovinsko lepoto. Prijalo pa mu je tudi podnebje in se je pri nas počutil ves čas vedrega, čeprav ga sicer zadnje čase vse pogosteje zajame melanholija ob spominu pred nekaj leti preminulo življenjsko družico.

Končno naj omenimo, da so mu ugajali tudi tukajšnji prebivalci - od domačinov, ki jih je srečaval in se spuščal z njimi v najrazličnejše pogovore, do hotelskega osebja in novinarjev, ki so razumeli njegovo prošnjo, da bi rad preživel svoj oddih pri nas v miru in naj zato ne pišejo o njegovi navzočnosti pred njegovo vrnitvijo v Beograd.”

Globina njegove jugoslovanske duše

Smo pa Lenassija ob 40. obletnici Andrićevega obiska pri nas tudi poklicali v Dom starejših Logatec in izvedeli, da pisatelja osebno ni spoznal, saj se je slavni gost ogibal stikov z novinarji. Lenassi je članek sestavil s pomočjo ljudi, ki so nobelovca spremljali in se srečali z njim.

In tudi take smo izsledili. Na domoznanskem oddelku koprske Osrednje knjižnice Srečka Vilharja Ljuba Vrabec in Peter Štoka hitro izbrskata več podatkov o Andrićevem obisku, odpreta njegove poslovenjene Novele, v katere se je nobelovec lastnoročno podpisal, in v arhivu najdeta podatek, da sta jubilejno razstavo o Andriću, ki je bila odprta od 24. decembra 1972 do 31. januarja 1973, v sodelovanju z Narodno in univerzitetno knjižnico ter Slovansko knjižnico iz Ljubljane pa tudi s knjižnicama z Reke in iz Pulja pripravili mladi knjižničarki Branka Vilhar in Borica Arko.

Zdaj že upokojeni gospe, prva hči Srečka Vilharja, druga pa dolgoletna novinarka Radia Koper, sošolki že v osnovni šoli in kasneje še na gimnaziji, se spominjata, da je Andrić na razstavo prišel po zaslugi knjižničarke Miše Šalamun, matere, ki je slovenski kulturi dala kar tri otroke, Andraža, Tomaža in Katarino, bila pa je tudi dobra prijateljica Andrićevega slovenskega vodnika Ivana Bratka.

“Ko nas je nagovoril, je Andrić govoril počasi, natančno je izbiral besede in zelo lepo govoril o dragocenosti knjižničarskega dela,” se spominja Borica, Branka pa dodaja, da se je jubilant z vsemi knjižničarji rokoval, se jim zahvalil in izrekel priznanje za strokovno pripravljeno razstavo: “Pogledal me je v oči ponosno, veličastno in milo. Zaslutila sem globino njegove jugoslovanske duše.” Branka ugotavlja še, da sta ji islamski svet bolj kot kdo drug približala pisatelja Ivo Andrić in naš sodobnik Orhan Pamuk, obžaluje pa, da so kulturne vezi s prostorom bivše Jugoslavije danes že skoraj docela pretrgane. Neizmerna škoda.

---