Zdaj mi je pa dovolj, tudi jaz bom stavkal!

Stávka -e ž (â)

1. prenehanje dela za določen čas zaradi ekonomskih, političnih zahtev delavcev

Tudi temu mojemu znancu, in vsem njemu enakim, je jasno, da je stavka legitimna pavica vsakega delavca. Še zadnjič je vstal od mize, herojsko dvignil pest in izjavil: Zdaj mi je pa res dovolj, tudi jaz bom stavkal! In se nato spet lotil dela, ki ga je le za trenutek odložil. Jebiga, položnice je vendarle treba plačati.

Za trenutek naj odloži delo ... je bil stavek, s katerim je čestitko ob rojstnem dnevu začel priljubljeni Mišo Zaletel v legendarni oddaji Glasba po željah na Radiu Koper, ki je (bila) desetletja obvezna spremljevalka nedeljskih kosil z govejo župco v glavni vlogi in vsem ostalim, kar pač pražnjega sodi na slovensko mizo na gospodov dan. No, dandanašnji je to stavek, ki se bolj pritiče sindikalistom. Kot kaže, se namreč spet obeta sezona stavk.

Za trenutek so pred slabim tednom dni delo odložili v igralnicah novogoriškega Hita. Delavci, nezadovoljni s svojim položajem, so upravi največjega igralničarja v državi postavili 18 zahtev, ki se vrtijo okoli delovnih razmer in seveda višine plače, vključno s tisto najbolj ultimativno, naj uprava odstopi, ker da s svojim delovanjem Hit pretvarja v podjetje, ki se bo na dolgi rok sesulo. Sicer bodo prihajali na delo, a ne bodo delali. In pika. Uprava se čudi, o čem sploh govorijo. Povprečne plače so najvišje v desetih letih, prav tako poslovni rezultati ... Skratka: gre za nergače, ki ne razumejo situacije in bi delali manj za višje plače in ugodnosti, je prepričan predsednik uprave, ki seveda ne misli odstopiti. Ko človek tako posluša ene in druge, se zdi, kot da živijo v paralelnih svetovih: stavkajoči vpijejo, da jih počasi spreminjajo v sužnje, uprava pa, da se jim, glede na razmere, malodane cedita med in mleko. Na to, kako rešiti situacijo, imajo diametralno nasprotne poglede, skupna točka je le ena: ne smejo se ignorirati, morajo se pogovarjati. Morda s figo v žepu, s pogajalskimi zvijačami, lahko se kregajo do obnemoglosti, a morajo sedeti za isto mizo. Stavka je legitimna pravica vsakega delavca.

Delo že štiri mesece postopoma, po malem denimo odlaga glavnina novinarjev informativnega programa RTV Slovenija, ki opozarja na stampedo vodstva javne hiše, cenzuro, kršitve, politično motivirano ukinjanje ali maličenje oddaj, premeščanje izkušenih in inštaliranje lojalnih kadrov, grožnje in pritiske, zaradi katerih trpita etika in profesionalizem, novinarji pa odhajajo. Oditi pa bi morali tisti, ki so to zakuhali. No, če vprašate vodstvo, so uporniški nergači relikti nekih drugih časov, ta bordel, ki je desetletja služil interesom stricev, tet in botrov iz ozadja, čistijo zato, da bo končno poročal uravnoteženo, korektno in, bogme, pošteno. No, pa smo spet tam, pri paralelnih svetovih, nezdružljivih stališčih, barikadah. Ki so po ducatu pogajanj še trdne. Kako rešiti situacijo, imajo diametralno nasprotne poglede, skupna točka je le ena: lahko se prezirajo do obisti, RTV oblast je lahko arogantna do amena, a sedeti mora za isto mizo. Stavka je legitimna pravica vsakega delavca.

Dovolj je članom Fides, ki se kaže kot očitno najmogočnejša pest v državi. Ko zarobanti, se vse ustavi. Zahtevajo, da zdravniki izstopijo iz enotnega plačnega sistema za javne uslužbence, ki da je glavni krivec, da je javno zdravstvo na poti, da spusti dušo. Po domače: če ne zvišate plač, kot predlagamo, jo bodo zdravniki ucvrli k zasebnikom. In vse bo šlo v franže. Če jim država ne ugodi, bodo čez dva tedna za trenutek odložili delo, pardon, stavkali. Ne gre za politiko, ampak za pravice (hm, zanimivo, težave se kopičijo desetletja, a ni je stavke, ko je na oblasti Ivan Janezova vlada). V nasprotju s Hitom in RTV se sicer zdi, da stavko napovedujoči zdravniki in država vsaj ne živijo v paralelnih svetovih. Da mora nesrečno javno zdravstvo na intenzivno nego, nato pa rehabilitacijo, se strinjajo vsi, kako to doseči, da se pri tem ne sesuje vse ostalo, pa je očitno izračun kvadrature kroga. Vsak ima svoje zahteve, o enem pa se le strinjajo vsi: treba se je pogajati. Stavka je legitimna pravica vsakega delavca.

Imam dobrega znanca še iz mladostnih dni. Univerzitetno izobražen, razgledan, nikoli se ni branil dela, nasprotno, je kreativen, dober v tem, kar dela. Področje: glasba, kultura. Poklic: prekarec. Je eden od preštevilnih, ki delajo na sto koncih in krajih, od jutra do večera, od petka do svetka, zanj ni nedelje, praznikov. Honorarji so, kot so in ko so, fičnik tu, fičnik tam, dela za pet, šest različnih naročnikov, da na koncu meseca napraska kupček honorarjev, ki, ko odšteje vse stroške, skopni do črne mižerije. Je izžet, a bolj konkreten dopust, daljša bolniška so le mokre sanje. Ne more si privoščiti, da dva tedna ne bi delal. Ker se konec meseca ne bi izšlo.

Saj ne živi v paralelnem svetu, ta moj znanec, pa tudi vsi njemu enaki ne, tudi njemu je jasno, da je stavka legitimna in neodtujljiva pravica vsakega delavca. In se je odločil, da bo enkrat tudi sam poskusil. Previdno je začel tipati, kako bi ta upor izvedel, s kom naj se sploh pogaja, ko dela malo za tega, malo za onega, hodil je gor in dol, tuhtal, slišal je, da se ustanavlja celo nek sindikat, vestno je nanizal vse stavkovne pogoje ... Nato je še zadnjič vstal od mize, herojsko dvignil pest in izjavil: Zdaj mi je pa res dovolj, tudi jaz bom stavkal! In se nato spet lotil dela, ki ga je le za trenutek odložil. Jebiga, položnice je vendarle treba plačat.


Preberite še


Najbolj brano