Gospa Irena jih je pri nas slišala. Dvakrat.

Zgodbe zdravijo. Če so prave. Če jih prav poveš. Pravemu človeku. V pravem trenutku. Zadnjič se je sodelavka nasmejala do solz. Je rekla, da ji je zgodba polepšala dan, ga popravila, odpihnila slabo voljo, vsaj za nekaj dragocenih trenutkov odpihnila težave. Ta zgodba.

Bilo je v prejšnjem tisočletju, ko so bili telefoni še priklenjeni na steno, ko si pred klicem vrtel številčnico, ko si v slušalko samo in zgolj in le govoril, ne pa počel vse sorte, ja, ko so po telefonih drsali samo norci in vestne gospodinje. Ker v tistih časih nisi videl, kdo te kliče, je mularija pogosto zafrkavala naključneže, si izmišljala bolj ali manj posrečene potegavščine. Prihajalo pa je tudi do nesporazumov, kakršen je tale, za povrh dvojni.

Si predstavljam, da je gospa Irena v zadregi tuhtala, kaj za vraga je narobe s tem gospodom Gombačem. Zadnjič razlaga, da je zadovoljen z avtom, zdaj bi bral pustolovski roman ...

Takrat so krojilci kulture v Ilirski Bistrici sodelovali s kolegi iz Ljubljane, njihovo stičišče je bil premski grad, če nas spomin ne vara. Naš tata se je nekega dne vrnil s sestanka, na katerem so kajpada precej besedovali, a seveda nikakor še ne dognali vsega. Slab teden pozneje smo bili pri nas doma ravno sredi vznemirljivega vesterna, ko je zazvonil telefon. Klicala je gospa z ljubljanskega kulturnega brega, ena od besedujočih na onem sestanku. Hotela je doreči še nekaj podrobnosti. Ampak gospa Irena je imela priimek - no, najbrž ga še zmeraj ima -, ki se izgovori jako podobno kot Renault. Naš tata pa je nedolgo tega opravil servis in dan ali dva pred telefonskim klicem, ki je prekinil popoldanski vestern, že odgovoril na vprašalnik, kako smo kaj zadovoljni z njihovimi storitvami, ali avto lepo teče in tako naprej. In zdaj ti na lepem ob pokanju iz televizorja - tedaj še ni bilo zamika in filma nisi mogel preprosto ustaviti - z druge strani žice sliši, da kliče “Irena z Renaulta”. Pa ne že spet, je odkimal v mislih, s slušalko v roki pa prikimal: “Lepo, gospa Irena, da se spet slišiva, ampak mislim, da sem vam že zadnjič vse lepo pojasnil.” Si predstavljam, da je gospa Irena v tistem trenutku bliskovito podoživela sestanek, nakar se je odkašljala: “No, vseeno bi rada, da dorečemo še ...” S fotelja smo tati z divjimi gestami in mimiko nakazovali, da bodo šli najboljši prizori v filmu mimo, če hitro ne prekine te tečne ankete. V slušalko je odločno rekel: “Poglejte, gospa Irena, jaz sem z avtom zadovoljen, z vami pa tudi. Zelo. Bo tako v redu?”

Nekaj neskončno dolgih trenutkov je molčala, slišano skušala sestaviti v smiselno sosledje, šele zatem previdno potipala, ali oba vesta, s kom govorita. Kmalu sta se gromko nasmejala, ah, kak nesporazum! Končno sta se zares pomenila - in ugotovila, da se morata v kratkem spet slišati.

Telefonski škrat pa se še ni nasitil.

Ko me je ravno v tistih dneh poklicala prijazna gospa iz Sveta knjige in povedala, da je čas za nakup četrtletja, se kar nisem mogel odločiti, kakšno čtivo bi izbral. Pa je prijazna gospa rekla, naj si le vzamem čas za razmislek. Da bo spet poklicala. In da se kliče - Irena.

Nekaj dni pozneje je res poklicala gospa Irena. Pa ne iz Sveta knjige, temveč tista, ki se je odločila, da se želi ogniti vnovičnemu nesporazumu, zato bo tokrat izjemoma zamolčala priimek, ki je skoraj Renault, in se raje predstavila samo z imenom. Bil sem še smrkavec, a sem že zdavnaj prestal mutacijo glasu, zato je bila prepričana, da se ji je oglasil tata. “Lep pozdrav, tu Irena iz Ljubljane,” je začela. Jaz pa: “O, gospa Irena, sem vas pričakoval.” Sproščeno se je nasmehnila, a vseeno dodala: “Gospod Gombač, a ne?” Potrdil sem, presenetilo me je le, da je navrgla: “No, no, samo da veva, kdo sva.” Čudna izjava. Ampak tudi prav. “Seveda veva, seveda,” sem zagodel. “In veste, sem razmislil o tistem zadnjič ...” Gospa Irena je poprijela: “No, no, da slišim!” “Veste, veliko berem, najraje pustolovske romane,” sem začel. Na drugi strani je zavladala popolna tišina. “Halo?” “Ja, ja, sem tu, poslušam,” je plaho dahnila gospa Irena. “No,” sem nadaljeval, “ali bi mi lahko poslali kak tak roman?” Spet tišina. “Halo? Kaj zdaj, gospa Irena, a imate kak pustolovski roman ali ne?!” Si predstavljam, da je v zadregi tuhtala, kaj za vraga je narobe s tem gospodom Gombačem. Zadnjič razlaga, da je zadovoljen z avtom, zdaj bi bral pustolovski roman ... “Morda bi se našlo kaj,” je mencala. “No, le poglejte okrog sebe, le,” sem jo opogumljal, “gotovo boste kaj našli. A seznama knjig pa nimate? Čudno, bi ga morali imeti ...”

Končno je previdno potipala, ali res oba veva, kdo sva. In ja, spet smo se nasmejali, zdaj že trije. Potem sta tata in gospa Irena tistega dne očitno dorekla vse. Kajti gospa Irena nas ni več klicala. Morda pa se je bala, da se oglasi mama.


Preberite še


Najbolj brano