Pohod na Rim 2.0

Zveza Istranov, najbolj borbena organizacija, ki zastopa julijsko dalmatinske ezule v Italiji, je slavila volilno zmago Bratov Italije z izvolitvijo v parlament svojega tako imenovanega “najslavnejšega člana”.

Od Roberta Menie, očeta Dneva spomina, zdaj pričakujejo vložitev zakona, ki bi kaznoval tiste, ki zanikajo dramo fojb in eksodusa, potem odvzem italijanskih odlikovanja maršalu Titu, nato pa še ukinitev podpore političnim organizacijam slovenske manjšine v zvezi s prizadevanji za razglasitev “stebra”, ki so ga leta 1945 postavili “komunisti s tržaškega Krasa in ki je posvečen štirim teroristom organizacije TIGR, usmrčenim leta 1930 zaradi napadov na Italijane”, v nacionalni spomenik. Gre za spomenik Bazoviškim junakom.

Dejstvo je, da Italija od povojnega obdobja še nikoli ni imela bolj desno usmerjene vlade, in tisti, ki pravijo, da se bodo vnuki Benita Mussolinija prvič vrnili in prevzeli vajeti izvršne oblasti, niso daleč od resnice

Slovenska senatorka Tatjana Rojc je dejala, da jo skrbi izid volitev, predvsem pa, kar ta zasuk utegne spremeniti za manjšino in v odnosih med Slovenijo in Italijo. In vendar gredo prav njeni stranki, demokratski in ostali levi sredini, pripisati največ zaslug za zmago desnice. Številke govorijo same zase. Meloni, Berlusconi in Salvini so zbrali približno 12,300.000 glasov, levosredinsko zavezništvo, Gibanje 5 zvezd in Calendovi liberalci pa več kot 13,500.000 glasov. Italijanski volilni sistem deli sedeže proporcionalno in večinsko. V sorazmerni razdelitvi sedežev v poslanski zbornici desna sredina presega 110, vsi drugi pa zasedajo 130 mest. Desna sredina torej, ki je imela skupne kandidate, jih je dobila še sto dvajset, tako da je razdeljeni levi sredini ostalo le dvajset poslancev izvoljenih z po večinskem volilnem sistemu. Sedaj ima desna sredina čisto večino v parlamentu, vse pa izhaja iz volilne zakonodaje, ki jo je hotela prav leva sredina.

Ni prvič, da zaradi jalovih polemik levosredinskih sil pride desnica na oblast. Zgodilo se je tudi v preteklosti in včasih so bile posledice tragične. Dejstvo je, da Italija od povojnega obdobja še nikoli ni imela bolj desno usmerjene vlade, in tisti, ki pravijo, da se bodo vnuki Benita Mussolinija prvič vrnili in prevzeli vajeti izvršne oblasti, niso daleč od resnice. Bog-država-družina so srčika novih obljub. To ni dobra novica v republiki, ki ne blesti na področju državljanskih pravic, saj povzroča veliko težav neporočenim in LGBT parom, pa tistim, ki se odločajo za umetno oploditev, in tistim, ki želijo splaviti ali bi se radi svobodno odločali o koncu svojega življenja.

To pa Italijanov ne skrbi preveč. Niti v napovedih pred glasovanjem niti v analizah po njih njena preteklost in preteklost njene stranke nista igrali vidne vloge. Zelo vidna pa je razdraženost z vsakim, ki doma, predvsem pa v tujini, govori o vrnitvi fašizma. V osrednjih časopisih in centrih moči, ki so povezani z gospodarstvom, poudarjajo pomembnost stabilne vlade za prihodnost Italije in še posebej dejstvo, da se je Melonijeva “vpisala v šolo” odhajajočega predsednika vlade Draghija. Za predstavnike gospodarstva je važno samo to, da se ne spremeni odnos do finančne pomoči, ki prihaja iz Evrope. Vsaj teoretično Melonijeva ne bi smela imeti problemov pri oblikovanju vlade. Njena prva skrb bo ohranitev koalicije. Z Berlusconijem in njegovimi ljudmi bo lahko, z Ligo pa se utegne zaplesti. V stranki se je začel obračun z Matteom Salvinijem, ki je avtonomistično stranko italijanskega severa preoblikoval v nacionalno politično silo in ji v enem trenutku dal večjo težo od desnega centra. Leta 2019 je bila z več kot 34 odstotki glasov na evropskih volitvah Liga najmočnejša stranka v državi, v nedeljo pa ni dosegla niti devetih odstotkov. Sedaj je treba najti ustrezne ljudi, ki bi lahko zasedli fotelje.

Predsednik Sergio Mattarella bo bdel nad evropsko in atlantsko usmerjenostjo države in verjetno ne bo dovolil tveganih imenovanj na ključnih ministrstvih. Kakorkoli že, pomagam si z metaforo Ervina Hladnika Milharčiča, izrečeno po izvolitvi ameriškega predsednika Donalda Trumpa: kratkoročno, oziroma od danes na jutri se ne bo nič spremenilo, potem pa bomo, čez leto dni, ko se bomo ozrli nazaj, ugotovili, da ni nič več, kot je bilo, in ob koncu mandata bo država neprepoznavna. Natanko tako kot v Sloveniji vsakič, ko v vlado pride Janez Janša s svojimi možmi.

Sedaj nam preostane le še nestrpno čakanje na naslednji 10. februar, ko bodo na Bazovici praznovali Dan spomina. Ponovno bo iz cele države v regijo prispela vrsta političnih osebnosti, ki bodo vtirale sol na svoje rane in prilivale olja na ogenj na območju, ki je obsedeno z lastno zgodovino in se večno bori s preteklostjo, ki nikoli ne mine. Lahko si že predstavljamo nacionalistične govore, polne obžalovanja za izgubljenim ozemljem, krivičnih mej in neizrekljivega trpljenja, ki so ga utrpeli rojaki. Brez razumevanja in brez upoštevanja bolečine drugega, brez kakršne koli lastne odgovornosti. Brez kritičnega razmisleka o preteklosti in z retoriko, svetlobna leta oddaljeno od sporočila, ki sta ga z roko v roki prav na Bazovici želela dati italijanski predsednik Sergio Mattarella in slovenski predsednik Borut Pahor. V praksi bomo slišali enake tone, kot jih je uporabila predsednica državnega zbora Urška Klakočar Zupančič na proslavi v počastitev vrnitve Primorske k matični domovini.


Preberite še


Najbolj brano