Komu čast in oblast?

O politiki, četudi pomembno vpliva na naša vsakdanja življenja in bi se morda to tudi spodobilo, namenoma ne pišem. Zdi se mi, da smo o tekočih političnih dogajanjih, tudi brez tega, lahko dovolj dobro podučeni. Političnih poročevalcev ne manjka, o politiki poročajo televizijski in radijski novinarji, sami politiki na tiskovnih konferencah, politični analitiki, drugi kolumnisti, FB strokovnjaki in gostilniški politologi. Zaradi politike pari zaspijo ločeno, nedeljska kosila zastanejo v grlih in donedavni pivski kolegi brišejo krvave sledi.

Izjemo sem naredila, ker je pred nami volilno obarvana jesen in za nami nedeljske volitve, na katerih so naši zahodni sosedi izvolili najbolj desničarsko vlado po drugi svetovni vojni. Po poročanju analitikov so jo znatno podprli predvsem na jugu Italije in mladi; tisti, ki na srečo niso izkusili grozot fašizma, in tisti, ki so od druge svetovne vojne tako daleč, da si v najmračnejših sanjah ne morejo predstavljati, kakšno zlo lahko porodi nestrpnost in sovraštvo do ljudi, ki niso “naši”.

Nisem še obupala in šla bom na volitve, od prvih do zadnjih, zato ker ni vseeno, kdo odloča o moji in naši usodi, o mojem jutri in pojutrišnjem naših otrok.

Ne pozabimo, generacije rojene v Evropi po drugi svetovni vojni so ene redkih v znani človeški zgodovini, ki večinoma niso izkusile vojnih grozot. Pa še to, volilna udeležba je bila za italijanske razmere relativno nizka in kdor se volitev ni udeležil, bo nosil posledice odločitev tistih, ki so se jih.

Volitve me vsakič znova spomnijo na prve poosamosvojitvene volitve, ko sem komaj polnoletna navdušeno prepričevala nono, ki je že zakorakala v deveto desetletje, naj se kljub starosti vendarle udeleži demokratičnih volitev. In na to, kako je sama trmasto vztrajala, da ne gre, “ker so vsi isti”.

V prepričevalni vnemi sem ji skušala razložiti, da niso in da lahko izbira, da vsaka stranka zagovarja svoje ideje in da so “ta zeleni” za čisto naravo. Nona se ni pustila, zgolj ponovila je svojo nepreklicno trditev in jo dodatno podkrepila z “in za vsem stoji cerkev”. Kasneje sem doumela, da je cerkev v tem primeru poosebljala center moči in denarja, spoznala pa sem tudi trpko resnico, da so si tisti, ki se prebijejo na centre moči in odločanja, pogosto res nenavadno podobni ali pa morda na tej poti takšni postanejo.

Moje dozorevanje politične ozaveščenosti je spremljala izguba naivnosti in iluzij, ob hkratnem soočanju s čudaškimi protislovji. Začelo se je v osnovni šoli, pri zgodovini, ko je govor tekel o starogrški državi - materi demokracije. Prav te demokracije, ki je danes tako čislana na zahodu, ideal svobode, participacije, izbire in soodločanja. Vse dobro o zibki demokratične misli, toda ne pozabimo, v starogrškem polisu so lahko demokratično participirali vsi - razen žensk, sužnjev in revnih moških.

Dvom v demokracijo se je širil ob spoznavanju Združenih držav Amerike - dežele z “najdaljšo demokracijo na svetu”, kot se same rade predstavljajo. Ta izjava se nekako ni skladala z ostalimi dejstvi: z ameriškim sužnjelastništvom in rasizmom ter rasno segregacijo, ki je bila še v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja uzakonjena stalnica ameriške družbe. Ni potrebno posebej izpostavljati, da rasnega vprašanja Amerika še danes ni uspešno rešila. Amerika in Evropa sta v imenu demokracije v zadnjih desetletjih izzvali številne krvave vojne, množične poboje, uničenja držav in celotnih regij. Širitev demokracije je tako postal verodostojen argument za hudodelstva najhujših oblik.

V demokratičnih državah smo priča nedemokratičnim praksam, kot so taborišča za sovražnike demokracije, mučenju in drugim kršitvam človekovih pravic, demokratične države podkupujejo korporacije in jih upravljajo lastniki kapitala in neizmerljive moči.

Nisem še obupala in šla bom na volitve, od prvih do zadnjih, zato ker ni vseeno, kdo odloča o moji in naši usodi, o mojem jutri in pojutrišnjem naših otrok. Na volitve grem tudi takrat, ko kandidatu/ki, ki ga/jo volim, ne zaupam povsem. Na volitve grem pragmatično zato, da o mojem jutri ne odloča nekdo, ki ga še bolj ne maram, s katerim se res, ampak čisto zares globoko ne strinjam. Čeprav v demokratičnem sistemu nimam zagotovila, da ga/jo ne bo prav moj izvoljenec po volitvah povabil v koalicijo za skupno odločanje (tudi) o mojem življenju.

Prijatelji vedo, da ob razočaranju nad demokratično izvoljenimi predstavniki ljudstva, ki so pogosto neartikulirani, nevedni, povzpetniški, brezobzirni, ki jih bolj kot skupno dobro ali obljube ljudstvu zanimajo lastni mošnjiček, moč in prestiž, pogosto izdavim, da bi bilo bolje imeti razsvetljeni absolutizem z modrim, izobraženim in pravičnim vodjo. Takšnim ali takšno, ki bi ga/jo krasilo zanimanje za socialna vprašanja, ekologijo, pravice žensk, kulturo in znanost. Tak(šna) bi samovoljno odločal(a) v našem imenu, ker smo nezreli odločati o lastni usodi in usodi našega planeta. Ker takšni razsvetljeni absolutisti ne rastejo na drevesih, še v pravljicah Walt Diseneyja jih ni mogoče najti, se bom za silo sprijaznila s političnim sistemom, ki ga je že Winston Churchill označil, če parafraziram, za najboljšega med vsemi slabimi.

V 70. letih dvajsetega stoletja so feministke izumile slogan “zasebno je politično” in s tem opozorile tudi na to, zakaj sta politika in politična participacija pomembni. Tudi na (na videz) povsem zasebne zadeve, kot so nasilje v družinah, s kom se bomo poročili, odločanje o lastnem telesu, odločitev za izobrazbo ter druge, ključno vpliva politika. Človek je politična žival in politika nas zadeva bolj, kot si upamo prepoznati. Zato kljub “najboljši obliki vladanja med vsemi slabimi”, kar pogumno na volišča. Jutri tarnat bo prepozno.


Preberite še


Najbolj brano