Bi super hrano ali super cene? Oboje ne gre.

Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano je prejšnji teden na spletni strani nasasuperhrana.si objavilo primerjalnik cen osnovnih živil. Že v tem je kontradiktornost. Projekt Naša super hrana je namenjen promociji lokalno pridelane in predelane hrane, z nakupom katere pomagamo lokalnim, domačim pridelovalcem in predelavi ter s tem ohranjamo naša delovna mesta. Z učinki projekta sicer ne moremo biti posebej zadovoljni. Bodo pa očitno težko boljši. Če namreč ministrstvo na isti spletni strani, na kateri spodbuja kupovanje super hrane, objavi primerjalnik cen, iz katerega izhaja, da najcenejša bela moka stane 0,65 evra za kilogram, najcenejše svinjsko meso madžarskega porekla pa 4,98 evra za kilogram, potem se utemeljeno vprašamo, za kaj ali koga se z davkoplačevalskim denarjem pravzaprav zavzema oziroma kako je ozaveščanje potrošnikov o super hrani združljivo z lovom na super cene.

Primerjalnik potrošnika napeljuje na to, kje naj bi se splačalo kupovati, ne da bi upošteval kakovost, saj med seboj cenovno primerja tudi neprimerljiva živila in s tem zavaja. Poleg tega bo potrošnik, ki skuša slediti smernicam zdravega prehranjevanja, na primerjalniku zaman iskal na primer polnozrnate testenine, kaj šele druga polnovredna živila, oziroma bo ugotavljal, da je njegova “osnovna” košarica precej drugačna od vladne in da mu primerjalnik ne koristi. Živila je resda mogoče primerjati tudi glede na zaščitni znak, a tega trenutno nosi bore malo primerjanih živil. Ekoloških živil je na primer na seznamu komaj za vzorec in med njimi ni sadja in zelenjave, označbo višja kakovost ima izmed 20 kategorij živil le ena vrsta piščančjega fileja, oznako izbrana kakovost Slovenije le posamezni mlečni izdelki in nekatero meso, zaščiteno označbo porekla pa le en izdelek, in še ta avstrijski.

Utemeljeno se vprašamo, kako je ozaveščanje potrošnikov o super hrani združljivo z lovom na super cene.

Testi zveze potrošnikov, ki pri ocenjevanju razmerij med kakovostjo in ceno upoštevajo različne parametre, so pokazali, da najdražje sicer ne pomeni vedno tudi najbolj kakovostno in obratno, težko pa zelo nizka cena pomeni pošteno plačilo vseh v verigi. Primerjanje cen pa bi stroškovni pritisk trgovcev, ki kakršnokoli okoriščanje sicer zanikajo, na ostale deležnike lahko kvečjemu še okrepilo. Da je brez upoštevanja razmerij v verigi oziroma spremljanja cen po verigi, kar bi pokazalo, koliko prejme kdo, primerjava problematična, so opozorili tako Kmetijsko-gozdarska zbornica kot trgovci sami.

Če pa manevrskega prostora za dodatna znižanja dejansko ni, potem je tudi takšen vladni poskus brzdanja rasti cen hrane nesmiseln. Najšibkejšim, ki so o najnižjih cenah že tako ali tako informirani sami, bo zato treba pomagati drugače.


Preberite še


Najbolj brano