Jesenska opravila
Tako, jesen je nedvomno tu. To potrjujejo tako občutno nižje temperature ozračja kot tudi današnje enakonočje - uraden začetek koledarske jeseni.
Napoved prihoda jeseni je bila ponovno zelo burna in je marsikje in marsikomu povzročila veliko preglavic. Seveda smo lahko ob tem žalostni, obupani, jezni in kar je še takih stanj, prav presenečeni pa ne moremo biti. Dogajanje je bilo žal popolnoma v skladu z novimi vremenskimi vzorci, ki jih skozi podnebne spremembe s svojim neodgovornim in lahkomiselnim delovanjem že desetletja poganja človek. Nalivi in poplave so del taiste zgodbe, v kateri nastopajo vedno pogostejši in daljši vročinski valovi, ekstremne suše, orkani in kar je še takih in podobnih vremenskih nevšečnosti. Da o taljenju ledenikov in permafrosta, o gozdnih požarih ali poplavljanju obmorskih mest niti ne govorimo.
In kar nekaj odgovorov bi veljalo terjati od bodočih odločevalcev v okviru jesenskega volilnega dogajanja. Ne zaradi kakšne sitnobe, pač pa zgolj zato, da dobro izkoristimo čas jesenskih opravil in ne zamudimo priložnosti za dobro naložbo v trajnejšo prihodnost.
Lahko bi rekli, da žanjemo, kar smo vsa ta desetletja sejali in še kar mirno sejemo. In ker smo v glavnem sejali veter, žanjemo in bomo še naprej najverjetneje želi vihar. In ta vihar ni in ne bo zgolj vremenski, pač pa zelo verjetno tudi družbeni. Vetra namreč nismo in ne sejemo zgolj v odnosu do okolja in narave, pač pa tudi v odnosu do soljudi. Posebej do tistih, ki smo jim z ognjem in mečem stoletja vtepali v glavo, da so divjaki, manj vredni, necivilizirani, brezbožni in podobno in s čigar naravnimi bogastvi smo zgradili zahodno blagostanje, zahodni način življenja. Težava bo v tem, da se utegneta ta dva viharja, podnebni in družbeni, združiti in ne zgolj sešteti, pač pa bistveno pomnožiti svojo razdiralno moč. Kakor pri kakšni supercelični nevihti. In vemo, da z njimi ni šale.
No, šale ni bilo niti pri že omenjenih vremenskih nevšečnostih minulega tedna. A kot zapisano zgoraj in najbrž tudi že kdaj prej zabučano, bodo take in podobne nevšečnosti skoraj gotovo postale del našega vsakdana. “Ordinaria amministrazione”, bi rekli naši zahodni sosedje, “business as usual” pa tisti angleško govoreči. In prav zaradi tega vsakdana bodo letošnja jesenska opravila na volilni strani Alp zelo pomembna. In če so, tako pravijo, jesenska vrtna opravila naložba v prihodnjo sezono, bodo tokratna jesenska volilna opravila pomembna naložba v kar nekaj prihodnjih sezon.
Pomembna zato, ker je vrag vzel šalo. No, vzele so jo podnebne spremembe. Vzela jo je vojna ob Črnem morju, pa tudi vse tiste pozabljene v Jemnu, Siriji, Darfurju, Somaliji, Ugandi, Palestini, Zahodni Sahari in še kje. Vzela jo je negotovost energetske in prehranske oskrbe, ki sicer v veliki meri izvira iz špekulacij “vojnih” dobičkarjev, a nam to prav dosti ne pomaga. Vzela jo je naraščajoča neenakost in nepravičnost. In če dobro pomislimo, pa naj nam bo to všeč ali ne, je šalo pravzaprav vzel naš tako opevani zahodni način življenja.
Ta je v resnici tisti, ki je posredno, velikokrat pa tudi neposredno odgovoren za plenjenje in erozijo naravnih in družbenih virov. Globalno in lokalno. Na načelni ravni bi se zadeve sicer lahko spremenile. Planetarna skupnost je že leta 2015 v okviru Združenih narodov sprejela sedemnajst ciljev trajnostnega razvoja in najbrž ne bo nič hudega, če jih na hitro in brez podrobnosti naštejemo. To so: odprava revščine, odprava lakote in zagotavljanje prehranske varnosti, zagotoviti zdravje in dobro počutje, omogočiti kakovostno izobraževanje, zagotavljati enakost spolov, zagotovljen dostop do čiste vode in sanitarne ureditve, cenovno dostopna in čista energija, zagotavljati dostojno delo in vzdržno gospodarsko rast, razvijati vključujočo in trajnostno industrializacijo, zmanjševati neenakosti, razvijati trajnostna mesta in skupnosti, zagotoviti odgovorno porabo in proizvodnjo, sprejeti nujne podnebne ukrepe, ohranjati in vzdržno uporabljati oceane in morja, varovati in obnoviti kopenske ekosisteme, spodbujati miroljubne in vključujoče družbe in oživiti globalno partnerstvo za trajnostni razvoj.
Našteti cilji predstavljajo nekakšen univerzalni standard za nadaljnji razvoj človeške družbe na globalni, regionalni, nacionalni in lokalni ravni. Globalni dogovor o naštetih ciljih je seveda ključnega pomena, a če jih na lokalnem nivoju ne bomo jemali resno, jih tudi na globalnem nivoju zagotovo ne bomo dosegli. Njihovo upoštevanje bi moralo biti nekakšna stalnica pri vsem, kar počnemo. Tudi pri letošnjih jesenskih volilnih opravilih, ko bomo odločali, komu zaupati vodenje naših lokalnih skupnosti. In najbrž ne bi bilo nič narobe, če bi kandidat(k)e za župan(j)e in morda tudi tiste za mestne svetnice in svetnike ter, zakaj ne, tudi kandidat(k)e za predsednico oziroma predsednika države povprašali, kaj menijo o tem ali onem cilju in ali nameravajo njihovemu uresničevanju nameniti ustrezno pozornost. Bodo še naprej podpirali in načrtovali gradnjo krožišč, parkirišč, garažnih hiš, trgovskih centrov, kamionskih terminalov, stanovanjsko gradnjo za trg, pomolov, privezov za turistična plovila, spreminjanje kleti in pritličij v turistične apartmaje in spreminjanje morja v plaže, ali bodo na primer usmerili čas in energijo v oblikovanje lokalne / regionalne strategije ali celo akcijskega načrta za prilagajanje podnebnim spremembam in zmanjševanju ogljičnega odtisa?
Bodo morda razmislili o racionalnejši rabi naravnih virov, vključno z vodo, prostorom in našim delom morja Adrijanskega? Kar nekaj vprašanj na temo ciljev trajnostnega razvoja bi se našlo. In kar nekaj odgovorov bi veljalo terjati od bodočih odločevalcev v okviru jesenskega volilnega dogajanja. Ne zaradi kakšne sitnobe, pač pa zgolj zato, da dobro izkoristimo čas jesenskih opravil in ne zamudimo priložnosti za dobro naložbo v trajnejšo prihodnost.