Športni duh v športnem telesu

Dan slovenskega športa smo včeraj, če odmislimo priložnostne prireditve, preživeli po svoje, a tako je ob vseh stvareh, simbolnih dogodkih in praznikih, ki najdejo svoje mesto v letnem koledarju in nas bolj ali manj (pri)zadevajo. Nekoliko drugače je z datumi, ki so zaznamovani kot dela prosti dnevi. Dan slovenskega športa (še) ne sodi v to kategorijo, pa čeprav je od leta 2020 državni praznik, v spomin na 23. september leta 2000.

V Sydneyju smo pred dobrima dvema desetletjema slavili zgodovinski prvi zlati medalji na olimpijskih igrah slovenske odprave, za kateri sta poskrbela veslaški dvojec Iztok Čop-Luka Špik in strelec Rajmond Debevec. Je že tako, da prve ne pozabiš nikoli, če pa se isti dan zgodita celo dve, se za državico, ki se je komaj slabo desetletje prej osamosvojila, spodobi, da dogodek posebej obeleži. Državni zbor je na pobudo Olimpijskega komiteja Slovenije razglasil 23. september za nov državni praznik.

Šport je tudi umetnost gibanja in gibanje je življenje. Je življenjski krog in življenjski slog, ki ga je treba negovati, ne le priložnostno kot ob dnevu slovenskega športa ali po izjemnih uspehih.

Športna moč Slovenije se je od leta 2000 razširila na nove discipline, z okrepljeno samozavestjo so se razvijali bodoči asi, ki so obogatili slovensko zakladnico s kopico odličij na velikih tekmovanjih, vključno z olimpijskimi igrami. Medalje seveda štejejo, a so le vrh športne piramide, ki jo utrjujejo brezskrbni kratkohlačniki. Šport je v različnih življenjskih obdobjih tekmovanje, rekreacija, navijaška strast, a je v prvi vrsti igra. Takšen mora tudi ostati, da bo ohranil privlačnost.

Šport je tudi umetnost gibanja in gibanje je življenje. Je življenjski krog in življenjski slog, ki ga je treba negovati, ne le priložnostno kot ob dnevu slovenskega športa ali po izjemnih uspehih. Reki oziroma besedne zveze, kot so športna kultura, zdrav duh v zdravem telesu in pomembno je sodelovati, ne pa zmagati, so še vedno aktualni, čeravno vse pogosteje ostajajo v senci vodila višje, hitreje, močneje.

V športu ni le zmagovalcev in poražencev, tako kot jih ni v življenju. Svet ni črno-bel, čeprav se takšna poenostavitev zdi še najbolj priročna ob hitrem pretoku težko obvladljivih in preverljivih informacij, kjer kljub visoki tehnologiji človeku zmanjkuje ustreznih orodij, da bi vse skupaj predelal in ovrednotil. Zato pogosto ostane občutek ravnodušnosti in vdanosti v usodo.

Šport pa nas uči vztrajnosti in odkrivanja novih poti, ki so neredko pomembnejše od samega cilja. Uči nas, čeprav zveni kot oguljena športna fraza, da damo vse od sebe. Uči nas spoštovanja bližnjih in daljnih, prijateljev in neznancev, kolegov in tekmecev ter ne nazadnje nas samih. Uči nas spoštovati življenje.


Preberite še


Najbolj brano