Brezplačna kosila - da ali ne?
V Sloveniji imamo enega boljših sistemov za zagotavljanje ustrezne prehrane otrok v vrtcih in osnovnih šolah. Šole so zakonsko zavezane k skrbi za malice. Lahko pa se odločijo zagotavljati še kosila in popoldansko malico. V mnogih šolah je prehrana otrok zaupana organizatorjem šolske prehrane, kakor je predvideno v dogovorih med zdravstvom in šolstvom. Nadzori nad jedilniki kažejo, da šole povečujejo ponudbo zdravih živil, raste delež sadja in zelenjave, zmanjšuje se količina mastne in sladke hrane, za pitje pa se veča ponudba vode in manj sladkih pijač. Na kosila je bilo leta 2016 naročenih 75 odstotkov učencev osnovnih šol, leta 2022 pa 83 odstotkov. Možnosti za ustrezno kuhanje doma se ob naraščajočih zahtevah družbe manjšajo, starši pa prepoznavajo vrednost ustreznih kosil.
Težave nastopajo v procesu subvencioniranja obrokov. Sedanji sistem subvencioniranja ustvarja togo in strogo ločnico med upravičenostjo do subvencije in obvezanostjo za plačilo polne cene obroka. Do 100 odstotne subvencije leta 2020 niso bili več upravičeni vsi otroci, ki živijo v gospodinjstvih pod pragom tveganja revščine. Od septembra 2016 do septembra 2020 se je število upravičencev do subvencije zmanjšalo za skoraj 8.000 evrov in tako subvencije ne dobi več kar 12 odstotkov otrok iz družin pod pragom revščine.
Šola je ne le izobraževalna, je tudi vzgojna institucija. Za otrokovo zdravo rast in razvoj se kot pomembna aktivnost izkazuje vsaj en skupni obrok v družini. Šola je za otroke drugi dom. Za nekatere tudi edini varen dom in v določenih primerih celo edini dom, v katerem dobijo hrano. Finska vsem otrokom od 6. do 19. leta zakonsko omogoča brezplačna kosila že od leta 1948. Švedska je leta 1997 zagotovila brezplačna kosila vsem otrokom od 6. do 16. leta. V Sloveniji Resolucija o nacionalnem programu o prehrani in telesni dejavnosti za zdravje 2015 – 2025 v svojem izhodišču določa, da sta zdravo prehranjevanje in redna telesna dejavnost med ključnimi dejavniki varovanja in krepitve zdravja. Prispevata k boljšemu zdravju, večji kakovosti življenja in k vzdržnosti zdravstvenih sistemov. Otrokom med odraščanjem zagotavljata optimalno rast in razvoj. V Smernicah zdravega prehranjevanja v vzgojno-izobraževalnih ustanovah je zapisano stališče, naj se priprave obrokov ne prenaša na zunanje izvajalce (t. i. outsourcing), saj ti na prvo mesto postavljajo zaslužek, ne pa skrb za ustrezno zdravo ponudbo.
Uvedba brezplačnih kosil za vse otroke razbremenjuje družine največjega stroška, povezanega z obveznim izobraževanjem. Po tej zagotovljeni pravici se bomo v naslednjih letih lahko dalje približevali ideji brezplačne osnovne šole.
Že pred leti sem zasledila raziskavo v ZDA, v kateri so registrirali upad agresivnega vedenja gojencev nekega prevzgojnega doma po tem, ko so jim v prehrano začeli dodajati vitamine. V neki osnovni šoli, ki je “slovela” po delinkvenci in “špricanju”, pa so ta dva neugodna pojava uspeli v veliki meri zmanjšati z uvedbo ene dodatne ure telovadbe v vseh razredih. In kot stranski učinek ukrepa so opazili, da so učitelji manj pogosto zapuščali delo v tisti šoli. Slovenija je zaradi svoje “razvitosti” država, v kateri se je delež prekomerno hranjenih in debelih otrok še povečal. Pri mnogih so že opazne spremembe v smislu sladkorne bolezni in povečanega krvnega pritiska. Pri večini otrok, ki jih zdravstvo vključuje v svoje sisteme zdravljenja debelosti, opažamo nezdrav način prehranjevanja s premajhno udeležbo sadja in predvsem zelenjave ter z izrazitim pomanjkanjem gibanja. Zavest o nuji zdravega prehranjevanja s povečanjem vlaknin v hrani in opuščanjem nasičenih maščob in sladkorjev se povečuje skozi različne preventivne programe. Tako v programu ZDAJ (Zdravje danes za jutri) nastajajo tudi centri za krepitev zdravja. Ozaveščanje o nujnosti in o načinih zagotavljanja zdrave hrane je tudi del šolskih aktivnosti. V soočanju z okoljsko ogroženostjo in vprašanji trajnostnega razvoja se v družbi spreminja tudi odnos do hrane. Učitelji, ki se zavedajo teh dejstev in jih razumejo, so morda tudi tisti, ki se jim zdi vredno uživati kosila v družbi otrok. Drugi jedo drugje, v prostorih, kjer imajo lahko “svoj mir”. V vsakem primeru pa tako otroci kot odrasli potrebujemo zdravo, uravnoteženo prehrano ob spoštovanju potreb trajnostnega razvoja.
prim. JASNA ČUK RUPNIK, pediatrinja, Dutovlje